Božični intervju z Denisom Rajbarjem: V prihodnosti ne bo šlo brez vadbenega središča

Denis Rajbar. Mož, ki ga prekmurski javnosti ni potrebno podrobno predstavljati. Kot je dejal v pogovoru za Sobotainfo, je gradbeništvo že dolga leta prva ljubezen, takoj za tem pa sta že nogomet in Mura.

Prav NŠ Mura je bila osrednja tema intervjuja, ki smo ga s športnim direktorjem in podpredsednikom črno-belih posneli v predprazničnih dneh. Leto, ki se zaključuje, je prineslo veliko veselja, a tudi izzivov.

»Glede na to, kaj vse smo letos dosegli... Naš plan je bil petletni. Najprej smo hoteli med prvoligaše, zatem smo se prebili v evropska tekmovanja, letos smo zaigrali v skupinskem delu tekmovanj UEFA, bili smo pokalni in državni prvaki. 

To je preseglo vse naše cilje in tudi pričakovanja. Delamo pošteno in trdo, za to delo pa smo bili nagrajeni,« je uvodoma povedal Denis Rajbar.

Izzivov ne manjka niti v prihodnosti, podpredsednik kluba se je dotaknil pereče problematike na področju infrastrukture, prihajajočih projektov na tem področju.

Spregovoril je tudi o načrtih v zimskem prestopnem obdobju, igranju evropskih tekem v Mariboru, derbiju z Nafto in sodelovanju s trenerjem Antejem Šimundžo, poprosili pa smo ga tudi za komentar o izjavi iz celjskega tabora, da v Muri ni perspektive.

Klubskih uspehov so se prešerno veselili tudi navijači, kako vidite njihovo vlogo?

»Navijači so najpomembnejši, brez njih nima smisla. Imamo privilegij, da navijači klubu stojijo ob strani, zato smo jim dolžni dati rezultate. Tako ostajamo v sožitju, tako so zadovoljni vsi in uživajo v tem.

Dobri rezultati in uspehi dajo navijačem dodatno zadovoljstvo. Imamo srečo, saj imamo zveste navijače, ki nas podpirajo tudi v zahtevnih trenutkih.

So pa rezultati dodaten motiv, ki vse skupaj podžgejo. Navijači so že dokazali, da so fantastični. Mislim, da ni takšnih nikjer drugod po Sloveniji.«

Pristaši kluba z zanimanjem pričakujejo tudi zimsko prestopno obdobje. Kakšni so načrti?

»O kadrovanju imamo več ali manj razčiščene stvari. Kader je dovolj kakovosten. Največ pomeni, da bodo igralci, kot so Mitja Lotrič, Nardin Mulahusejnović, Žiga Škoflek in drugi, ki so se nam poleti pridružili kasneje, z ekipo pričeli in opravili zimske priprave. Luka Bobičanec se vrača po poškodbi in lahko povemo, da so to za nas največje okrepitve.

Prihodi bodo odvisni od odhodov, če bo kdo odšel, se bo zgodil tudi prihod. Ne bomo kopičili kadra, saj imamo v lastni šoli mlade igralce, ki jih bomo priključevali članski ekipi. Tudi veliko mladih igralcev iz drugih klubov se nam želi pridružiti, saj vidijo, da je zgodba zdrava. Pretresljivih zgodb pozimi ne bo.«

Najbolj vroča tema je odhod Žana Karničnika. Večkrat ste že dejali, da dokler prestop ni dokončan, je o tem težko govoriti, vendar verjetno dogajanja okoli njega ne manjka? 

»Dogaja se ogromno, veliko je pogovorov, je pa potrebno počakati na pisne ponudbe. Nekaj je tudi tega, vendar ni še nič konkretnega, vse je stvar pogajanj. Kot pravim, ni še nič konkretnega, drži pa, da se glede Žana Karničnika dogaja največ.«

Glede na seznam pogodb na spletni strani NZS se po koncu sezone izteče sodelovanje s Klemnom Šturmom in Marko Zalokarjem. Kako je glede tega področja?

»Tekom januarskih priprav bomo urejali tudi področje podaljševanja pogodb. Po pogovoru s trenerjem Antejem Šimundžo bomo videli, kdo je zadovoljil pričakovanja in podaljšali sodelovanje s tistimi, ki so izpolnili naše zahteve.«

Že nekaj časa sodelujete z Beltinci, na drugoligaško kaljenje ste že poslali nekaj mladih igralcev. Pogrešate morda še kakšnega tretjeligaša? Prekmurskih klubov ni v tretjem rangu slovenskega nogometa.

»Zagotovo bi bilo dobro za okolje, da bi se prekmurski igralci kalili tudi v tretji ligi. Je pa stališče Mure takšno, da skušamo imeti svoje mladince čimvišje, torej v drugi ligi. Za Muro bi bilo bolje, če bi imeli med drugoligaši še katerega od prekmurskih klubov. Kakovostni rang je v drugi ligi precej višji, druga liga je najboljša za razvoj igralcev. Vse nižje je pozitivno za Prekmurje, je pa preskok do prve lige po mojem mnenju prevelik.«

Ob Beltincih v drugi ligi igra tudi Nafta. Bi si Lendavčane iz vidika derbijev in navijaškega rivalstva želeli med prvoligaši?

»Seveda pogrešamo derbije z Nafto, ne zgolj mi, verjetno tudi navijači. Zdaj imamo derbija z Olimpijo in Mariborom, če bi v prvi ligi igrala še Nafta, bi Fazanerijo napolnili šestkrat v sezoni.

Nogomet se igra za navijače, čustva zrastejo na derbijih. Bilo bi lepo, če bi bila Nafta med prvoligaši, a ne poznam politike vodstva kluba. Verjetno se bodo skušali tudi sami prebiti med prvoligaše, kar bi bilo pozitivno tudi za nas in naše navijače.«

Ker omenjate polne tribune, tudi o Mestnem stadionu Fazanerija je bilo v minulih tednih zapisanega že precej. Maja se obeta selitev igrišča, kakšen je finančni načrt tega projekta? Bo pri tem udeležena tudi soboška občina?

»Financiranje tega projekta je več ali manj pripravljeno. Do sedaj smo v posodobitev stadiona vložili že milijon in pol svojega denarja.

Že januarja, pred majsko ureditvijo igrišča, bomo pod južno tribuno uredili gostinski del, trgovino s klubskimi rekviziti, muzej in sobo za fotografiranje. Zapolnili bomo prostor med sedanjim šankom in prostorom za prodajo vstopnic. Vse bomo zaprli s steklom, gre pa za novo klubsko investicijo v višini 150 tisoč evrov. 

Maja nas čaka še večji projekt, ki je ocenjen med 800 in 900 tisoč evrov, naš vložek bo okoli 300 tisočakov. Igrišče bo ogrevano in se bo prestavilo bližje k glavni tribuni.

To je prvi pogoj, da lahko pričnemo izvajati tudi ostale projekte, ki bodo korak do izpolnitve zahtev UEFA. So pa to naslednji koraki in tudi večje investicije.«

Dejali ste, da v posodobitev stadiona že vložili sredstva v višini poldrugega milijona evrov. Ste pri tem pričakovali več posluha lokalnih oblasti?

»Seveda. Stadion je v občinski lasti, vlagamo v občinsko infrastrukturo. Od tega nimamo nič, smo pa v to prisiljeni, če hočemo tukaj nastopati že v prvi ligi.

Sodelovanja občine na zagotavljanju osnov je premalo, saj ni prireditve v Murski Soboti, ki bi vsak drugi teden na dogodek privabila štiri tisoč ljudi. Če ni primerne infrastrukture za to, je to po mojem mnenju žalostno, da se to ne uredi.«

Pomanjkljivosti na področju infrastrukture se je najbolj poznala jeseni, v skupinskem delu UEFA Evropske konferenčne lige. Kako ste vi sami sprejeli igranje tekem v Ljudskem vrtu?

»Težko sem sprejel selitev v Maribor, vendar smo bili v to primorani. Stadion v Ljudskem vrtu je urejen, kot mora biti, v nogometnem pogledu je vse bolj skupaj.

Ne predstavljam si, da bi tekme skupinskega dela igrali v Murski Soboti, v trenutnih pogojih. Tega UEFA niti ne dovoljuje, zagotovo pa bi bilo drugače, če bi tekme igrali v Fazaneriji. 

Evropske tekme smo igrali v večernem terminu, med tednom. Veliko Prekmurcev mora že zgodaj zjutraj na delo, nekateri se v Avstrijo odpravijo že ob štirih ponoči. Malce so vplivale omejitve zaradi koronavirusa, tudi oddaljenost do Maribora. Tekme v Murski Soboti bi bile za Muro nekaj povsem drugega.«

Ni skrivnost, da je igranje v Mariboru prineslo dodatne stroške. Koliko je Mura stala vsaka evropska preizkušnja v štajerski prestolnici?

»Posamezno gostovanje v Ljudskem vrtu nas je stalo 80 tisoč evrov. Za dva dneva smo morali najeti igrišče, zapreti smo morali okoliške ceste, Nogometnemu klubu Maribor smo plačali za pomoč pri organizaciji tekem, za hotel in treninge na drugi lokaciji... Tega stroška v Murski Soboti ne bi imeli.«

Večkrat v tem pogovoru ste omenili razvoj spremljajoče infrastrukture. Mestna občina Murska Sobota je konec novembra javnost pozvala k sodelovanju pri oblikovanju izhodišč za pripravo občinskega podrobnega prostorskega načrta za Športno rekreacijski center Fazanerija. Kaj bi dokončanje projekta z dodatnimi igrišči pomenilo za razvoj kluba?

»V občinskem podrobnem prostorskem načrtu je predvideno igrišče desno od ceste do stadiona, klub je imel šest pripomb na ta načrt. Za razvoj kluba potrebujemo šest, sedem igrišč, ki bi jih lahko uredili na Grbavici.

Trenutno se išče nadomestni vir za vodno vrtino, če se bo to našlo v roku enega leta, je na Grbavici idealen prostor, da se tam uredi pet igrišč. Tam bi v prihodnosti postavili tudi objekte za selekcije nogometne šole in člansko ekipo, ki bi vključevali sobe, jedilnice in fitnes. 

Tudi sam se angažiral v to, pregledal sem celotno mesto in okolico, da bi našli te površine, a jih, na žalost, ni. Grbavica je edina možnost. Zdaj smo se povezali z Bakovci, kjer bomo imeli dodatno igrišče, ki nam veliko pomeni. Doslej smo se selili med Renkovci, Rakičanom in Radenci. Mislim, da si klub, kot je Mura, zasluži nekaj več, infrastrukturo potrebujemo za razvoj mladih nogometašev.«

Poznamo vas kot podjetnika in gradbinca, zdaj ste že nekaj let aktivno vključeni v delovanje kluba, kako usklajujete vse obveznosti?

»Če se v nekaj vključim, to delam tako, kot mora biti. Gradbeništvo je moja največja ljubezen, potem pa je že nogomet. V življenju ne delam nobene druge stvari, samo to, kar imam rad.

Že od malega sem si želel, da bi imel gradbeno podjetje in bo na dresih klubov natisnjeno ime mojega podjetja. Mislim, da ime podjetja Dengrad nosi pol Prekmurja, tudi ostali klubi, ne zgolj Mura. 

To je bil sprva moj hobi, zdaj pa je že nekaj časa resna stvar. Dnevno sem na nogah 16, 17 ur, veliko časa posvetim Muri, dnevno vsaj okoli pet ur. Je naporno, vendar to delam z veseljem, tudi rezultati in publika dajo dodaten zagon. Dolžen si navijačem, da jim nekaj daš, saj se na tekmah zbira tritisočglava množica.

Navijači nas ženejo naprej, hočemo nekaj ustvariti. Delamo pošteno in pregledno, rezultati so se nam poklopili, zato je prisotno zadovoljstvo.«

Kot športni direktor kluba ste prvi sodelavec trenerja Anteja Šimundže. Tudi on velja za človeka, ki izpelje, kar si zastavi. Kako poteka vajino sodelovanje in usklajevanje? 

»Z Antejem sva odgovorna za igralce, on potrdi, koga želi, jaz pa skušam uskladiti finančne okvirje, izven katerih ne gremo. Tudi zdaj, ko smo dobili določena finančna sredstva, ne bomo višali proračuna za prvo ekipo.

Smo tukaj, kjer smo, živimo v Prekmurju, Murska Sobota ima 12 tisoč prebivalcev, zato moramo na dolgi rok ostati v realnih zmožnostih. Smo v Sloveniji, slovenski nogomet se dviguje, res pa je, da brez infrastrukture ne gre. Brez dodatnih vadbenih igrišč bomo težko napredovali, to je prvi pogoj.

Z Antejem sodelujeva odlično, v stiku sva na dnevni bazi. Vsak je zadolžen za svoje področje, načrti za prihodnost, za naslednje pol sezone pa so že razdelani do potankosti.«

Leto 2021 je Prekmurju prineslo dvojno krono, naslov državnega prvaka je osvojil tudi Ženski nogometni klub Pomurje. Tudi Pomurju ste že večkrat pomagali, vi kot pokrovitelj, Mura s stadionom. Koliko šteje ta dvojni naslov? Je možno, da bo tudi Mura po vzoru največjih evropskih klubov kdaj imela ženske selekcije?

»To, da sta naslov državnega prvaka osvojila Mura in Pomurje, je dokaz nogometnega Prekmurja. Tega ni niti v Ljubljani ali Mariboru, tukaj smo osvojili oba naslova in to je potrditev dobrega dela v prekmurskem nogometu. Narod ima rad nogomet. 

Z vodstvom Pomurja smo se že pogovarjali o združitvi, a se zopet vračam k vadbenemu centru. Že zdaj dihamo na škrge, kaj šele, če bi priključili ženske selekcije, čeprav bi jih z veseljem. Enostavno nimamo vadbenih kapacitet, na igrišču z umetno travo trenirajo po štiri selekcije naenkrat. Tudi zato v prihodnosti ne bo šlo brez vadbenega središča.«

Za konec pogovora še o nedavni izmenjavi mnenj. Valerij Kolotilo, generalni direktor celjskega kluba, se je na izjavo Anteja Šimundže, da je bil celjski projekt zastavljen napačno, odzval z besedami, da v Muri ni perspektive. Kako ste vi sprejeli to izjavo?

»V vsakem klubu imajo svoje mnenje, glede tega se ne mislim ukvarjati s Celjani, nimam niti časa za to. Celje spremljam, ko igramo z njimi, spremljam tudi njihove igralce.

To je njegovo osebno mnenje, vendar smo letos dokazali veliko. Kolotilo je dejal, da je bila zmaga proti Tottenhamu naključna, mislim, da ni bilo tako. Celjani morajo do tega dosežka še priti, če sploh bodo kdaj. Mura je po Mariboru šele drugi slovenski klub v skupinskem delu evropskih tekmovanj.

Nekaj so besede, drugo so dejanja. Stojim za dejanji, mislim, da smo z njimi dokazali svoje delo. S Celjem se ne obremenjujem, imajo svojo pot, tako kot imamo mi svojo, na igrišču pa se pokaže, katera je pravilna.«