Trije samomori v treh dneh: Opozorilo Pomurju, ki ga ne smemo preslišati

V zadnjih dneh je pomurska policijska kronika zaporedoma zabeležila več primerov samomorov. Tudi če gre za posamične, med seboj nepovezane dogodke, je to povod, da se ne ustavimo pri vrstici v dnevnem poročilu, ampak pogledamo širšo sliko: kaj nam številke govorijo in kaj lahko kot skupnost storimo.

Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih na področju preprečevanja samomora naredila velik korak naprej. Umrljivost se je v tem obdobju znižala za več kot 30 odstotkov, kar je rezultat dolgoletnega, pogosto tihega dela strokovnjakov, svetovalnic, zdravstvenih služb in družbe, ki se je o duševni stiski postopoma naučila govoriti bolj odprto.

A za to dobro nacionalno novico se skriva regionalna zgodba, ki je ne smemo spregledati. Ta zgodba je tudi naša.

Pomurje gre v zadnjih letih v napačno smer ...

V letu 2024 je samomorilni količnik v Pomurju znašal 22,9 na 100.000 prebivalcev. To je bila najvišja vrednost med vsemi slovenskimi regijami in znatno nad državnim povprečjem, ki je znašalo 17,1. Pri tem je pomembno biti natančen: Pomurje ni regija, ki bi bila skozi vsa leta najbolj obremenjena. 

V daljšem povprečju zadnjega desetletja so višje vrednosti beležile Koroška, Zasavska, Savinjska in Posavska regija, pomurski količnik pa je med leti močno nihal.

Zaskrbljujoča pa je smer, v katero se giblje zdaj. Medtem ko državni količnik upada ali stagnira, v Pomurju v zadnjih treh letih raste: z 19,3 v letu 2022 na 21,9 v letu 2023 in nato na 22,9 v letu 2024. Slovenija kot celota napreduje. Pomurje pa gre v zadnjih letih v napačno smer.

Kdo so ljudje za temi številkami, je za razumevanje problema bistveno. Samomor v Pomurju je izrazito moško breme. Količnik med moškimi je v regiji znašal 31,8, torej krepko nad državnim povprečjem. 

Tveganje pa ne narašča predvsem pri najmlajših, kot pogosto domnevamo, temveč izrazito s starostjo. Najvišje je med starejšimi moškimi, pri katerih v najstarejših skupinah dosega večkratnik povprečja. Govorimo torej predvsem o moških srednjih in poznih let, pogosto na podeželju, pogosto osamljenih.

Ljudje, ki pravočasno dobijo podporo, krizo pogosto prebrodijo

Zakaj prav tu, ni vprašanje z enim odgovorom. Kdor ponuja preprosto razlago, poenostavlja. A dejavniki, ki jih stroka prepoznava, se v pomurski sliki povezujejo: staranje in praznjenje podeželja, odhajanje mladih, ekonomska negotovost, alkohol, slabša dostopnost storitev za duševno zdravje in trdovratna kultura tišine, v kateri se o stiski »ne govori«. Ta tišina je za starejšega moškega, ki je vse življenje veljal za tistega, ki mora zdržati, lahko najtežji del.

Prav zato mora biti v ospredju vsakega odgovornega pisanja o tej temi jasno sporočilo: samomorilna kriza je pogosto časovno omejena in pomoč lahko reši življenje. Ljudje, ki pravočasno dobijo podporo, krizo pogosto prebrodijo. Odkriti pogovor, brez moraliziranja in brez strahu, da bomo z vprašanjem »kako si v resnici« komu škodili, ne povečuje tveganja, ampak lahko razbremeni.

Pomoč obstaja in je dosegljiva. Center za psihološko svetovanje Posvet deluje v osemnajstih krajih po Sloveniji, brez napotnice in brez plačila; le v letu 2024 so opravili 7485 svetovanj. Prvi naslov je lahko tudi osebni zdravnik. Nobeden od teh korakov ni znak šibkosti. Nasprotno: poiskati pomoč je pogosto najtežji in najpomembnejši korak.

Za regijo, ki je letos pri teh statistikah najbolj izpostavljena, to pomeni nekaj preprostega in zahtevnega hkrati: preventiva ni naloga zgolj stroke. Je naloga soseda, ki opazi, da nekdo nenadoma utihne. Družinskega zdravnika, ki vpraša še eno vprašanje. Delodajalca, ki ne spregleda človeka za delovnim mestom. Družine, ki ne zamahne z roko, ko nekdo reče, da ne zmore več. In navsezadnje tudi medijev. 

Tri tragične vesti v treh dneh niso usoda Pomurja, so pa jasno opozorilo. Opozorila pa so zato, da nanje odgovorimo.