Nova vlada brez Pomurcev: Stavimo lahko le še na obljubo o decentralizaciji

Pred volitvami smo to slišali z vseh strani, najglasneje pa od strank nove koalicije: Slovenija ni samo Ljubljana. Decentralizacija, pokrajine, regionalni razvoj, selitev državnih ustanov iz prestolnice. 

Tudi na soočenju Regije v ospredju, ki sta ga pripravila medijska skupina Moji Mediji in televizija IDEA, so predstavniki parlamentarnih strank, med njimi Janez Janša, Anže Logar in Jernej Vrtovec, razpravljali tudi o tem, ali bi Pomurje lahko postalo pilotna regija za drugačen razvojni model.

Zdaj, ko se sestavlja 16. vlada in četrta pod vodstvom Janeza Janše, je preizkus pred nami. In prvo vprašanje je povsem preprosto: kje so Pomurci?

Odgovor je za zdaj jasen. SDS je dobila sedem resorjev, NSi štiri, Demokrati tri in Fokus enega. Noben ministrski kandidat ne živi v pomurski regiji. Najbolj »naš« je Tadej Ostrc, ki je med drugim obiskoval gimnazijo v Ljutomeru in je član PAZU, pomurske skupnosti akademikov. Manj znano je tudi, da ima prekmurske korenine najverjetnejši minister za obrambo Valentin Hajdinjak.

Ostane še upanje na državne sekretarje, ki so prvi namestniki ministrov in neposredno vpeti v operativno delovanje ministrstev. Bivši poslanec Tine Novak, ki velja za enega najvplivnejših predstavnikov Demokratov, bi lahko bil med najverjetnejšimi kandidati za državnega sekretarja. Pristal bi lahko na resorju gospodarstva ali celo zdravja. Spomnimo, Novak je izstop iz Svobode utemeljeval prav s tem, da bo lahko v Logarjevi ekipi učinkoviteje delal za Pomurje.

Državni sekretar lahko odpira vrata, pomaga pri komunikaciji in pritiska znotraj sistema. To sta v prejšnji Janševi vladi znala dokazati Mitja Slavinec na izobraževanju in Damjan Jaklin na obrambi. Oba sta bila na funkciji sicer zgolj eno leto.

In ravno tu je bistvo. To ni vprašanje lokalnega prestiža. Ne gre za to, ali mora nekdo iz Murske Sobote, Lendave ali Gornje Radgone sedeti v vladi zato, ker je »naš«. Gre za vprašanje realne moči in dostopa, ki se pozna tudi v regionalnem razvoju.

Regije, ki imajo svoje ljudi v izvršni oblasti, imajo prednost. Z ministri pridejo še kadri, državni sekretarji, vodje kabinetov, direktorji direktoratov, ljudje v nadzornih svetih, odborih in agencijah. Okoli ljudi iz regij se splete mreža, ki razume prostor. Ljudje, ki vedo, kje je Goričko, kaj pomeni promet skozi Mursko Soboto in zakaj je železniška povezava za Pomurje razvojno, ne le logistično vprašanje.

Pomurje ima namreč konkretne težave, ne simbolnih. In te niso zgolj ekonomske narave.

Pomurski moški po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v povprečju živi okoli tri leta in pol manj kot moški v osrednji Sloveniji. Regija ima najvišjo umrljivost v državi, veliko srčno-žilnih bolezni, visok delež prebivalcev s srčnim popuščanjem in slabe kazalnike tudi pri nekaterih vrstah rakov. Pomurje je pri vrhu tudi po indeksu staranja, bolniških odsotnostih in številu samomorov.

Tudi okoljski in infrastrukturni kazalniki niso spodbudni. Murska Sobota je med slabšimi pri onesnaženosti zraka z delci PM10, posledično pa ima Pomurje veliko bolezni dihal in bolnišničnih sprejemov zaradi astme. Regija je železniško slabo povezana in preveč odvisna od avtoceste, ki ob vsakem nerodno načrtovanem gradbišču pokaže, kako ranljiva je centralizirana država za tiste daleč od centra. 

Mladi odhajajo, razvojni projekti se premikajo prepočasi, regija pa se prepogosto znajde v vlogi prosilca.

Res pa je: »naši« ljudje v Ljubljani še ne pomenijo nujno tudi učinkovitosti. O tem, da je Pomurje v Golobovem mandatu zapravilo eno najboljših političnih izhodišč v svoji novejši zgodovini, smo že pisali. Ob rekordnem številu koalicijskih poslancev, ob začetku mandata celo dveh ministrih, državnih sekretarjih in visokih pričakovanjih, danes v Pomurju težko najdemo župana, ne glede na politične barve, ki bi o odhajajoči strukturi povedal več dobrega kot slabega.