Marjan Dora se je v tokratni oddaji DORA - nedeljski pogovori pogovarjal s Sobočanko in židinjo Eriko Fürst, ki je preživela nacistično koncentracijsko taborišče.
»V nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz smo preživeli nekaj mesecev. Od takrat je preteklo sedem desetletij.« Spomini Židinje Erike Fürst iz Murske Sobote pa tudi po tolikih letih ne zbledijo. V pogovoru z Marjanom Doro se je odprla. Pripoved je kar vrela iz nje.
»Takoj po tistem, ko smo se vrnili iz taborišča, stara sem bila 14 let, sem šla v 4. razred nižje gimnazije. Sošolci so me obkolili. Vprašanj ni bilo konca. Naslednji dan me več nihče ni vprašal nič! Niso smeli govoriti o tem. To je bila direktiva in dolga leta tabu tema!«
Gospa Erika spomni, da se vse slabo ni dogajalo samo v zloglasnem logorju, ampak prepogosto tudi po vojni. Predsodki do njenega naroda so ostali in ni bilo preprosto biti Žid ne v povojni Jugoslaviji ne v demokratični Sloveniji.
»V Prekmurju brez Lendave nas je bilo Židov okoli 400,« pripoveduje gospa Erika. »Ne le v Soboti tudi po vaseh. In vsi so živeli složno s svojimi nežidovskimi sokrajani.« Danes Erika Fürst svoje sonarodnjake v Murski Soboti našteje na prste ene roke.
Šestega aprila 1941 so Nemci vkorakali v Mursko Soboto.
»Grd spomin imam na tisti čas. Nemški vojaki so zastražili vhode v židovske trgovine, Sobočani pa so vdirali vanje in odnašali vse, kar se je odnesti dalo.«
Konec maja 1944 so prišli v Auschwitz.
»Mengele je mamo vprašal, če sva s sestro dvojčici, ki jih je angel smrti uporabljal za eksperimente. In koliko sva stari. Mama se zame zlagala, da ne bi šla za teto in sestrično, ki ju je poslal v krematorij. Ena od taborišnic je vprašala paznico, kaj se kadi iz sosednje stavbe. »Tam vam pečemo kruh,« se je zlobno nasmejala. Milijoni Židov so zgoreli v tem krematoriju.«
»Tukaj poglejte,« si je s težavo zasukala rokav na levici.
»Vtetovirali so nam številko. Moja je a19581. Na žilo so jo tetovirali, ker bi si nekateri izrezali kožo, da bi se je znebili.«
Ko ste morali tako goli stati pred nacisti, kaj ste občutili? »Nič, otopeli smo. Razčlovečili so nas.«
Joseph Mengele jo je poslal v otroško barako, ki so jo nacisti postavili za razkazovanje mednarodnemu Rdečemu križu, da ni res, da so vse otroke zakurili v krematorijju.
» Za mamo in sestro sem bila prepričana, da so ju ubili, ko so mene premestili tja.«
Mora se je končala 27. januarja 1945.
»Osvobodila nas je ruska vojska. Nemci so deset dni prej odšli. Mi smo ostali tam, ne da bi vedeli, kaj se dogaja, brez vsega. Ruski vojaki so bili šokirani, saj smo bili ena sama kost in koža.«
Na poti domov so jih v Budimpešti pričakali predstavniki tamkajšnje židovske skupnosti.
»Ponudili so nama s sestro pot v Ameriko. Midve hočeva domov, v Mursko Soboto. K očetu.«
Ni ga bilo. Našle pa so razdejanje na svojem domu.
»Danes si upam povedati še nekaj: Milijone židovskih otrok so zažgali v krematorijih. Pa so bili tiho tudi takratni levičarji. Ne Tito, ne Stalin nista dvignila glasu zoper ta zločin. Pa smo morali molčati. Tudi jaz sem molčala. Danes to lahko povem!«
Oddajo Dora – nedeljski pogovori si lahko ogledate na TV IDEA ob naslednjih terminih:
Nedelja, 20. marec, 18.00, 22.00
Sreda, 23. marec, 20.00, 22.45
