Pred sobotno premiero novega gledališkega dela smo z Gorazdom Žilavcom spregovorili o sami predstavi, o sodelovanju z Alešem Nadaiem, spregovoril pa je tudi o vplivu krize na gledališčnike.
Gorazd Žilavec se bo v tokratni novi dogodoviščini na odru prelevil v lovca z imenom Beno, ki se dokazuje pred kolegi starešinami v lovski družini Livada. Za dodatno začinitev monokomedije sta Gorad in režiser Aleš Nadai poskrbela z interakcijo z navzočo publiko. "Mora se zrušiti ta bariera, meja, kot jo dojemamo s koncem odra in pričetkom publike," pravi Gorazd in dodaja, da sam preferira erotično zvezo, ki se pojavi med igralcem in gledalcem, posebej pri monoigrah, kjer vsak stik predstavlja višjo dodano vrednost igri.
Dober odziv obiskovalcev na interakcijo z igralcem
Prav interakcija s publiko in nove zamisli so obrodile novi plod dolgoletnega sodelovanja pomurskega igralca z režiserjem Alešem Nadaijem, s katerim stopata po gledališki poti že od študentskih dni naprej. »Publika širom Slovenije je blazno dobro sprejela to interaktivnost in se je odzvala na pravi način,« glede odprtosti slovenske in pomurske publike meni govorec. Pri ustvarjanju novih dogodivščin z lovcem Benotom je režiserska taktirka bila podana v roke tudi Gorazdu, ki je pri interpretaciji ter izvedbi monokomedije do neke mere imel proste roke.
»Pisanje mi ni najljubša stvar«
Igralska pot ga je poleg gledaliških odrov ponesla tudi na televizijske zaslone, nenazadnje se je proslavil v slovenski seriji Lepo je biti sosed, sam pa pravi, da je v zadnjem letu večkrat poprijel za pisalo in ustvarjal besedila. »Pisanje mi ni najljubša stvar na svetu. Rajši imam na pol pripravljeno delo, ki ga dokončam. Težava se pojavi, ko imaš popolnoma odprto pot. Že male smernice pri zgodbi omogočijo lažje delo. Kot primer, velika razlika, ko ti nekdo pove – piši o rudarju, kot pa generično – piši dobro zgodbo o vsem, kakor se ti zdi«.
Gledališčniki brez manevrskega prostora pri varčevanju
Ob pričetku izvedbe nove monokomedije pa igralec razmišlja že naprej, saj se obeta odrski strip, ki zastavlja koncept poosebitve risanih likov iz dokaj znanega stripovskega dela, za katerega pa pravi, da zaenkrat naj ostane skrivnost. Na vprašanje, kako finančno krizo občutijo gledališčniki, pravi, da pri gledalcih ter številu izvedb. »Število predstav je dosti manjše, kot pred petimi leti, tudi gostovanj je manj. Najbolj se krčenje sredstev opazi pri scenografiji in kostumografiji, kjer se uporabljajo stari kostumi, tudi reciklirajo se stvari. Mi nimamo manevrskega prostora za varčevanje,« trdi Žilavec. Sporno pri vladnih ukrepov poleh ukinitve kulturnega ministrstva vidi tudi v uredbi glede avtorskih pravic, ki ne dovoljujejo dela v javnem sektorju, kot so večje slovenske gledališke hiše. »Ko politika kroji umetnost in kulturo, potem je kriza!«
