Prevelik šok za ekosistem.
Hrvaška, ki se turistom oglašuje kot »dežela turkiznega morja, sonca in plaž«, se bo morala soočiti z resnimi okoljskimi posledicami zaradi množične ureditve umetnih plaž.
Kljub več kot 6000 kilometrom obale, ima naravnih peščenih ali prodnatih plaž le šest odstotkov. Kar pa zveni nenavadno, saj vemo, da lahko na Hrvaškem pesek na plaži najdemo skorajda v vsakem letovišču.
Razlog? Gre za umetne nasipe, kar pa vse bolj okoljevarstveno ozaveščeni turisti vidijo kot prevelik poseg v okolje. Razočarani so predvsem Italijani, njihov medij La Repubblica pa se je v tematiko hrvaških umetnih plaž v preteklih dneh poglobil.
Eksplozija umetnih plaž z namenom videza obmorskega raja
Hrvaška si je naložila velik izziv - ustvariti in nato ohranjati čarobnost plaž, ki jih turisti lahko občudujejo na sanjskih fotografijah razglednic. Podobne dileme sicer niso značilne samo za Hrvaško, ampak jih poznajo tudi Italija, Francija in Španija.
A zaradi vse bolj intenzivnih posegov v naravo, ki jih občutljiv obalni pas že sam po sebi težko prenaša, postaja problem vse bolj resničen in pereč.
Ne gre le za izgled, ampak tudi za blaženje pritiskov množičnega turizma, ki je že zdavnaj preplavil vse koščke plaž. Številna obalna mesta tako že leta širijo površine s tisoči ton drobljenega gramoznega materiala.
Primošten, znan primer prakse umetnih plaž
Primošten med Splitom in Zadarjem že vrsto let svoje plaže 'obnavlja' z dodajanjem drobnega gramoznega materiala, ki spominja na pesek, ali majhnih prodnikov, pridobljenih z morskega dna ali iz kamnolomov.
Konec maja, ko sončni žarki še niso premočni, presenečene obiskovalce namesto podob z razglednic na plažah pričakajo tovornjaki, naloženi z gradbenim drobirjem.
Prvi turisti so v Primošten začeli prihajati konec 60. let prejšnjega stoletja. Takrat plaže sploh ni bilo, razlaga župan Stipe Petrina za tiskovno agencijo France Presse. »Bilo je le kamenje.« Da bi olajšali dostop do morja, so takrat obalo poravnali z dolaganjem kamenja. A zaradi močnih južnih vetrov se je erozija po desetletjih le še pospeševala.
Župan Petrina, ki je na položaju že od leta 2005, je bil tisti, ki je leta 2010 začel projekt širjenja plaže. »Naš cilj je bil omogočiti dovolj plaže za vsakogar, ki bi si želel imeti primeren dostop do javne dobrine, torej morja,« pripoveduje, medtem ko opisuje tudi pravne spore, ki so sledili.
Mesto s približno 2800 prebivalci gosti do 90.000 turistov na leto. Letos jih župan pričakuje še več. Primošten britanske potovalne agencije opisujejo kot »skriti dragulj Hrvaške« z »drobnim peskom in kristalno čisto vodo«.
»Zadeva je preprosta,« zaključuje župan, »ne moremo imeti toliko turistov in plaže, ki nudi komajda dovolj prostora za domačine. Mi smo Primošten, smo turistično mesto, živimo samo od turizma.« Kar pa pravzaprav drži za celotno hrvaško obalo.
Težava pomanjkanja rečnih nanosov
Hrvaška ni edina država, ki dopolnjuje svoje plaže. A ker se v hrvaško morje izliva zelo malo rek v primerjavi z omenjenimi sosedami, je potrebno dodajanje sedimentov z drugih okolij, kar pa povzroča še hujše reakcije ekosistema.
Leta 2024 je turizem Hrvaški prinesel skoraj 15 milijard evrov. Težava pa ni samo erozija, ampak tudi podnebne spremembe. Morska gladina se dviga, valovi postajajo večji, pas umetnih plaž in stavb ob njih pa razbija naravno dinamiko morja in dolgoročno predstavlja tudi nevarnost, še dodajajo Italijani.
