Najsodobnejši nogometni stadion na svetu obiskovalca ne (iz)pusti ravnodušnega
Nekateri borzni analitiki, po najnovejših trendih občutljivi na vsako zamenjavo ventila na ruskem plinovodu, za letos napovedujejo drastične korekcije vrednosti delnic nemških podjetij. Očitno kljub temu, da nimajo preveč soli v glavi, v le-tej še vedno ni dovolj prostora za trezen razmislek, pred nemškimi vrati je namreč svetovno prvenstvo v nogometu. Kaj to za Nemce in še posebej za nemško javnost in gospodarstvo pomeni, je prejšnji teden na lastni koži izkusil slovenski premier Janez Janša, ki se je v sredo v Berlinu pogovarjal z nemško kanclerko Angelo Merkel. V polurnih večernih poročilih na prvem programu nemške nacionalne televizije o državniškem obisku slovenskega predsednika vlade ni bilo govora, je pa zato bilo pomembneje omeniti, da sta se tisti sredin večer na večerji srečala kanclerka in nogometni selektor Jürgen Klinsmann. In ne samo to: Klinsmann in Merklova sta se prebila tudi v Show Haralda Schmidta, ki je sledil informativni oddaji. Kot je omenil cinik med ciniki nemškega zabavnega programa, je bil cilj Merklove s to akcijo navdušiti ljudi za bližajoče se svetovno prvenstvo. "še posebej pa navdušiti Jürgena Klinsmanna," je dodal Schmidt.
Dan pred Janševim obiskom Berlina, torej v torek, je München postal predzadnja postaja Nogometnega globusa, mobilnega paviljona organizacijskega odbora, ki želi nogomet čustveno ljudem še bolj približati. Preden se bo Nogometni globus preselil pred berlinska Brandenburška vrata, kjer bo pričakal milijone tujih nogometnih navdušencev, bodo v njem imeli možnost se preizkusiti v vlogi sodnika, z virtualno žogo premagati prav tako virtualnega vratarja in preizkusiti svoje nogometno znanje o zgodovnini svetovnih prvenstev tudi Münchenčani.
V nedeljo dopoldne je bil center mesta dobesedno preplavljen z "modrimi" navijači gostujočega Schalkeja. Na prvi pogled je to najbrž čudno, saj bi marsikdo pričakoval drugačno sliko. A bolj se je tekma bližala, več je na ulicah bilo navijačev v rdečem – še posebej v okolicah postaj podzemne železnice. Tako sem bil tudi jaz, ki sem v zgodnjih popoldanskih urah taval po Münchnu v Bayernovem dresu, deležen mnogih komentarjev navijačev v modrem, če Bayernovi navijači tukaj resnično obstajajo. Ko sem eni skupini še povedal, da nisem domačin, ampak iz Slovenije, je bil njihov svet v tistem trenutku popoln. Najbrž bi mnogi lahko potrdili, da je bilo navijaško vzdušje v nedeljo res popolno – brez incidentov tako v mestu kot na štadionu. Na žalost sem bil le del skupine, ki je iz Ljubljane odpotovala na ogled tekme, zato sem bil letos v primerjavi z ogledom bundesligaške tekme lani, ko sem šel na tekmo v lastni režiji, prikrajšan za pot na tekmo v množici enih in drugih s podzemno železnico. Predstavljajte si tisoče teh navijačev in predstavljajte si dvakrat po dvajset Dragonsov in Viol v eni troli, ki se skupaj peljejo na nogometno tekmo. Predvsem pa si poskusite predstavljati še posledice obeh početij. A kljub vsemu: dobro uro in pol pred začetkom tekme sem stal pred veličastno Allianz Areno.
Proti "gumijastemu čolnu", kot mu tudi pravijo, se z avtobusnega 
parkirišča odpraviš čez park, ki je pravzaprav streha največje parkirne hiše v Evropi in v štirih nadstropjih ponuja kar 9.800 parkirnih mest. Tukaj je tudi idealno mesto za spoznavanje bavarske (in s tem tudi nemške) kulturne zakladnice, predvsem jezikovne. Omenjeni park pred štadionom se imenuje Esplanada, vrsta blagajn, kjer za plačevanje v notranjosti štadiona lahko kupiš plačilno kartico, je Kanjon blagajn, med skupinami navijačev pa je bilo občasno tudi slišati petje z besedilom na Sch… in ta začetna beseda ni Schalke. Sledita še prijazen bavarski Grüß Gott ter strog pregled na vstopu in že se znajdeš v mogočnem kompleksu.
Pod tribunami edinega trietažnega štadiona v Nemčiji človek na kioskih s hrano in navijaškimi pripomočki hitro pusti kak evro preveč. Za plačilo je le potrebno odložiti Arena Card na magnetni čitalec ter pobrati naročene stvari. četudi je še za tribunami, je obiskovalcu nenehno omogočen pogled proti zeleni travnati površini, kjer se je kmalu začelo najpomembnejše. Meni je ostal še čas za en krog okrog štadiona ter sprehod med trgovinami sponzorjev obeh münchenskih klubov, ki sta tudi vsak s polovičnim deležem lastnika 340 milijonov evrov vrednega štadiona. Gledalec, le eden med 69.000, nato le še sede na stolček vesoljske oblike in že ga navdušenje za nogomet, navijanje navijaških skupin, spremljevalni program in izgled štadiona popeljejo na nepozabno potovanje.
Po koncu prepevanja, skakanja, ploskanja, žvižganja, preklinjanja in veseljačenja – tokrat ob treh golih in zmagi Bayerna – sledi za vsakega obiskovalca, ki prvič obišče štadion, še vrhunec celotnega večera, ko Allianz Arena zablesti v svoji lepoti. štadion se lahko namreč s pomočjo luči raznih barv, ki se nahajajo v lupini objekta iz zračnih blazin, obarva v rdeče (Bayern), modro (1860 München) ali belo (nemška reprezentanca). Glede na uspešnost nogometnega kluba z Bavarskega je rdeča pravzaprav že simbolna barva zmagovalcev, ki po koncu tekme v vsem sijaju vabi na ponovno snidenje. Simbolika barv je v nogometu izjemnega pomena. Ob otvoritvi štadiona 30. maja 2005 je skoraj vse nemške medije napolnila fotografija benediktinškega meniha, ki je si je v meniški kuti in ogrnjen v rdeče-bel šal prišel ogledat eno izmed otvoritvenih tekem. Na vprašanje, če si je ogledal tudi tekmo mestnega rivala 1860 München, je dejal: "Ne, saj je tudi to vprašanje vere."
