Mednarodni gigant, ki se bohoti z velikim številom stavnic »Stavi in zadeni«, je tako v svojem sloganu pred, med, upam, da ne tudi po prvenstvu, gledalcem »ukazoval«, da zdaj ni čas za seks. Mesec dni brez. čas dominacije moških. Bil je. Konec ga je. In zdaj bomo spet vladali? še naprej torej. Tako po nenogometno. Sklepam. Le kaj so počele ženske med vsesplošno obsesijo moških, ki so postali zaljubljeni v ljubljeno žogo in še bolj verjetno v steklenico po možnosti mrzlega piva. Bridko je dejstvo, ki so ga predstavnice nežnejšega spola morale po dozah požirati skozi pretekli mesec. Povsem neupravičeno so požrle stigmo, ki na žalost (p)ostaja sinonim družbenega etiketiranja ženskega nogometnega občinstva. Priznam, tudi sam sem skeptik. Očitno obstaja kultura nogometa, ki za razliko od kulture revščine ohranja svoj mozaik z močno podporo denarnega kapitala. Nogomet je postal presneto hud biznis, kjer pa na srečo »delniški kapital« v končni fazi le oblikujejo gledalci. In kam smo ga pripeljali mi, gledalci? Od tako imenovanega joga bonito nogometa, ki smo ga vsi pričakovali od Brazilcev, ni bilo nič. Pravzaprav je bilo navijati za Brazilce pred svetovnim prvenstvom nekaj tako samoumevnega kot »zloglasni« nasmešek ameriškega predsednika, ko govori o žrtvah v vojni. Tisti, ki niso verjeli v četo brazilskih zvezdnikov, so imeli čast biti okronani za bedake, norčke, luzerje, v skrajni fazi celo za nogometne laike, ki sanjajo. Slediti modnim trendom. Biti in. Konformizem?
Minulo prvenstvo ob razočaranju Brazilcev prav tako ni postreglo z nič kaj zajetnim številom zadetkov. Podatek, da sta kljub novi žogi, ki naj bi polnila mreže vratarjev in razviti po najsodobnejših tehnologijah, na tekmo povprečno padla dobra dva gola in pol (kar je drugi najslabši dosežek v zgodovini svetovnih prvenstev), je prav tako sam po sebi zgovoren. Kaj reči o igri? Tudi igra ni, z redkimi izjemami, navduševala. Od spektakla na igrišču nismo videli kaj prida. Ves medijski pomp, ki se je zganjal pred mundialom, je napovedoval malodane vesoljsko igro, in to predvsem Brazilcev. Le-ti so glede na prikazano povsem upravičeno spakirali kovčke že po četrtfinalu in ilustrirali vojščake, ki brez spoštovanja do tekmecev neslavno odhajajo. če je bil nogomet nekoč zgolj in samo igra, danes ta teza ne drži več. Sprijazniti se bo treba z dejstvom, da samo igra v kapitalizmu ne zadostuje, ker v nasprotnem primeru nogomet ne bi bil vesoljni šport številka ena. Denarni vložki, ki se obračajo, postajajo megalomanski, a se kljub temu dostojanstveno držijo distance. Zvezdniški igralci postajajo simbol cirkuškega božanstva, ki s svojimi vragolijami dobesedno morajo zabavati gledalce. Na drugi strani se soočamo s paradoksalno situacijo, saj igra postaja vse bolj podobna šahu, kjer taktične zamisli predstavljajo primarno radoživost ekipe.
Tista prava igra se tako seli iz stadionov, kjer se odvija glavnina vsega tistega, čemur rečemo spektakel. če je tisti na igrišču umetno prirejen s strani medijev, je logično zunanji posiljena posledica le-tega. Ki pa še vedno združuje. Dogodki, kot so svetovna prvenstva, so lepa priložnost za srečevanje različnih kultur ne samo na igrišču, ampak tudi izven njega. Po tej strani veseli tudi dejstvo, da bomo čez štiri leta spremljali nogometne bogove »tam doli«. Afrika bo namreč poleg nogometne dobila priložnost razkazati tudi svojo kulturno bogastvo, še bolj pa svoje potenciale, ki jih kapitalizem (še) ni zajel. Upamo samo lahko, da bomo peli hvalospeve nogometu. Igri na igrišču. ženske pa se bodo morale sprijazniti, da moški včasih obožujemo tudi samo eno žogo. Včasih.
