Olimpijski ogenj v Ljubljani
Prvi je ogenj, kakor se tudi spodobi za prvega slovenskega dobitnika zimske olimpijske medalje, v Novi Gorici sprejel Jure Franko, nakar je potovanje potekalo v smeri Ljubljane. Med drugim so bili nosilci ognja tudi paraolimpijka Mateja Pintar, atletinja Jana Kerševan, nordijski smučar Mitja Oranič, velika čast, prinesti ogenj na osrednji Prešernov trg, pa je doletela nekdanjo uspešno alpsko smučarko Katjo Koren, ki je leta 1994 na zimskih olimpijskih igrah osvojila bronasto kolajno. Sledila je predaja ognja uspešnemu jadralcu Vasiliju žbogarju, ki je z ognjem kasneje odtekel v smeri Tivolija. Osrednji govorniki so sicer bili predstavnik vlade, minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver, županja Ljubljane Danica Simšič in predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič, ki je (upravičeno) izrazil optimizem pred igrami.
Slovenski športniki, ki tekmujejo v zimskih športnih disciplinah, nam namreč z bližanjem iger v Torinu vlivajo kar veliko upanja in optimizma. Rezultati slovenskih biatlonk (v štafeti), smučarskih skakalcev in predvsem, povsem upravičeno, smučarke Tine Maze, ki dosega odlične rezultate, so vsekakor dobra popotnica za Torino. Kljub temu da je ogenj ogrel ozračje centra slovenske prestolnice, ostaja največji slovenski poet France Prešeren še naprej ravnodušen. Očitno ga ni zmotilo niti divjanje olimpijskega ognja, da bi zapel kako kitico Zdravljice. Bomo mi zapeli sedmo ob uspehu katerega od slovenskih športnikov februarja v Torinu?
