Prekmurje čez sto let? Tako ga vidijo naši župani

»Vidim ga kot vrt tega dela Evrope, ki izkorišča geotermalne potenciale in rodovitnost naše zemlje. Kot zeleno oazo, s ponudbo butičnih turističnih destinacij v okviru Unescovega biosfernega rezervata in drugih naravnih danosti, podprto z vrhunsko kulinariko, ohranjeno z naravno in kulturno dediščino. Vse to morajo uresničevati usposobljeni mladi kadri, ki svoje življenjske izzive najdejo v rojstni regiji. Tukaj jim bo zagotovljena najvišja možna kakovost življenja in ustvarjanje sonaravnega trajnostnega razvoja.«

»Kje vidim Prekmurje čez 100 let je zelo obširno vprašanje, na katerega lahko domnevam, saj je predolgo obdobje za eno normalno preživetje človeka. Prekmurje vsekakor vidim kot eno okolje, ki bo lahko preživelo, v kolikor bo ohranjalo predvsem avtohtonost naravnih virov (narava in vse ostale dane lepote in posebnosti), reka Mura, jezera, habitati in tako dalje. Nedvomno se ne sme v nobenem primeru v celoti zapustiti kmetijskega delovanja, saj bo dolgoročno samooskrba in naravna hrana verjetno eden od temeljnih pogojev za preživetje. Pri tem mislim tudi, da je lahko Prekmurje ena od destinacij, ki bo zelo zanimiva zaradi svoje danosti za turiste in predvsem tudi za športne panoge. Absolutno sem mnenja, da pa je največ rezerv v neizkoriščeni naravni danosti (voda in ostale energetske možnosti – vetrnice in tako dalje). Absolutno pa je treba stremeti k temu, da bo regija delovala na celotnem delu Prekmurja in tudi Pomurja, ki je sestavni del Prekmursko – pomurske regije. Za zagotavljanje vseh možnosti pa je predpogoj, da je potrebno imeti zadostno število prebivalcev, saj brez le teh ni možen obstoj Prekmurja oziroma Pomurja.«

»Glede na hiter tehnološki razvoj in ljudi, ki se tudi v Prekmurju ukvarjajo z znanostjo, vidim Prekmurje tehnološko naprednejše, kot je sedaj. Naravne danosti bodo tu ostale in ljudje bodo nekatere dele Prekmurja izkoristili kot prostor za počitek. Reka Mura bo še naprej tekla in bo s kulturno in naravno dediščino postala še zanimivejša za turiste. Gospodarski razvoj bo napredoval in Prekmurje ne bo le severovzhodni del Slovenije, postalo bo pomembno tudi za Evropo in svet.«

»100 let včeraj, danes in jutri si osebno želim, da bo še življenje v Dobrovniku in v deželi ob Muri. Zato že danes moramo mi narediti vse, da bodo tod še živeli srečni, delavoljni in odgovorni ljudje. Osebno verjamem, da bo tako.«

»V tem trenutku se Prekmurje razvija v pravo smer. Želel bi si, da bi na območju celotnega Prekmurja živeli dobro in da bi prebivalke in prebivalci imeli zagotovljeno vse, kar je potrebno za normalno življenje. Želim si, da Prekmurje ostane del slovenske države.«

»Napovedati je nemogoče, ampak bi želela, da to, kar je bilo doseženo pred 100 leti, ostane še naslednjih 100 let in da bo Prekmurje dežela ponosnih in poštenih ljudi, ki bodo živeli v medsebojnem sožitju, da jim bo omogočeno primerno bivanje in da jim ostane pripadnost naši pokrajini in naši domovini.«

»Kakšno bo Prekmurje čez sto let sprašujete? Vprašanje je, kakšno bo sploh že čez 15 let!«

»Kljub svojemu osebnemu optimizmu in v veri, da bomo Prekmurci živeli boljše in lepše, pa žal gledam v prihodnost z velikim pesimizmom, v kolikor ne bomo Prekmurci sami v svoji miselnosti spremenili svojega odnos najprej do svoje pripadnosti, potem odnos do medsebojnega spoštovanja in medsebojnega povezovanja. Prekmurci žal še vedno v veliki meri premalo cenimo lastno identiteto, kulturo in odnos do lastnih sposobnosti, ki jih nosimo v sebi. Žal le-te razdajamo vsepovsod drugod, kjer nas vsi neizmerno cenijo, a se ob tem ne zavedamo, da še vedno žal ostajamo samo narod pridnih 'sužnjev'. Zato je potrebno iskati vzrok v sebi in tudi v sodobnem načinu življenja znotraj odnosa Republike Slovenije in širše evropske skupnosti.«

»Svet se spreminja s svetlobno hitrostjo in že v razmiku desetih let prihaja do neslutenih sprememb, ki zelo intenzivno vplivajo na naša življenja in odnose, zato je domet naslednjih sto let popolnoma nepredvidljiv. Upamo le lahko, da bo kljub pospešeni digitalizaciji in robotizaciji svet vendarle našel tudi pot (nazaj) do sonaravnega bivanja ter pristnih odnosov. Prekmurje je s svojo mentaliteto in naravnimi danostmi lahko idealen prostor, kjer bi ta način življenja in delovanja res lahko živeli.«

»Vprašanje je povezano z domišljijo ali vizijo. Čez sto let bo Prekmurje geografsko tako, kot je sedaj. Kam bo spadalo politično in upravno ni mogoče napovedati. Spričo demografskih trendov bo prevladovala pretežno starejša populacija ljudi. Ti izvorno ne bodo večinsko domačini ampak priseljenci. Bo pa tudi takrat aktualno vprašanje ohranjanja jezikovne, kulturne, verske in narodne identitete Prekmurja. V gospodarskem smislu bo tukaj pomembno še vedno pridelovanje hrane. Ta se bo pridelovala v bolj sofisticiranih in kontroliranih pogojih zaradi vremenskih vzrokov. V storitvenem in produkcijskem sektorju gospodarstva bodo prevladovala manjša prilagodljiva podjetja z višjo dodano vrednostjo. V politični in upravni organiziranosti družbe bo manj občin. Te bodo predvsem skrbele za komunalne in okoljske problematike. Za ostale družbene sisteme bo skrbela regija (Pomurje) in država, tudi EU če bo obstajala v taki ali drugačni obliki. V naslednjem stoletju ne bo spopadov in vojn za ozemlje in prevlado v taki obliki, kot smo jih vajeni v dosedanji zgodovini. Taki pojavi se bodo preselili v kibernetski svet, ki bo takrat prevladujoč tako v javnem kot zasebnem življenju. Tok zgodovine pa lahko obrnejo naključni dogodki, ki jih ni mogoče vnaprej napovedati. Ti bodo lahko tudi bistveno določili usodo Prekmurja, kot ga poznamo danes. Sam si bom prizadeval, da bi naša krajina ostala slovenska, da bi bilo to območje miru, strpnosti in sožitja v čisti in zdravi naravi še dolgo časa, kolikor bomo pač živeli. Navdihe in pogum pa moramo tu živeči ljudje črpati iz svojih korenin in dela za skupnost, ki so ga tudi pred sto leti opravili zaslužni posamezniki, ki so tudi takrat tvegali svoja življenja in zasebne kariere in interese za blaginjo naroda.«

»Tam, kamor ga bomo odpeljali. Danes svojo usodo pišemo sami. Da smo zmožni, dokazuje dejstvo, da so Prekmurci na združitev z matičnim narodom čakali skoraj 1.000 let. Močen karakter, izjemna narodna zavest in neizmerna srčnost. Če je nekoč veljalo, da so za vse krivi Dunaj, Budimpešta, Beograd … je danes drugače. Krivi smo mi. Tako za uspeh, kot tudi neuspeh. Če bomo vozili v skladu z našimi kulturnimi vrednotami; če bomo skupno korist postavili pred osebno korist; če bomo politiko nesodelovanja zamenjali s politiko sodelovanja in spoštovanja; če se bomo zavedali prehojene poti naših prednikov … ter upoštevajoč našo čudovito pokrajino, potencialov in izjemnih ljudi … vidim Prekmurje čez 100 let v družbi regij, prepoznavnih po visoki kakovosti življenja in enakih možnostih vseh.« 

»Čeprav se bojim, da bodo v prihodnosti krojili našo usodo populisti in ekstremisti, upam, da se to ne bo zgodilo in bo Evropa čez 100 let prava mati vseh narodov. Prekmurje vidim povezano z južno Štajersko, z Gradiščansko, delom Madžarske in Prlekije kot regijo, kjer je razvito poljedelstvo, sadjarstvo, vinogradništvo in turizem.«

»Prekmurje vidim čez sto let kot del Slovenije, ki je tesno povezano z matico ter da ne bomo več govorili o razvojnih možnostih in potencialih Prekmurja ampak da bodo naši potomci takrat govorili, da smo izkoristili te potenciale. Čez sto let si želim, da bi se naši potomci počutili ponosno, da so del Slovenije in da bodo zrli novim možnostim in potencialom naproti.«