Letos mineva 100 let od priključitve Prekmurja k matični državi. Zgodovinar Oto Luthar je ob tem povedal tudi to, zakaj se Prekmurje nikoli ni dokončno pomadžarilo.
Na portalu MMC RTV Slovenija so ob 100. obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini pripravili različne pogovore in ob tem zavrteli kar nekaj prispevkov iz njihovega arhiva.
V pogovoru za podcast Številke je Oto Luthar, zgodovinar in direktor ZRC SAZU, najprej govoril o svojem delu in številkah, beseda pa je nato nanesla tudi na rodno Prekmurje in letošnjo obeleževanje stote obletnice priključitve Prekmurja.
Kot je uvodoma povedal, je bil to del dogajanja po prvi svetovni vojni, ko se je skorajda celotna celina razdelila po nacionalnem načelu. Sredi 19. stoletja se je namreč rodila ideja, da skupaj sodijo ljudje z istim jezikom, približno istim načinom verovanja in istimi kulturnimi vzorci. Nato se je dotaknil Prekmurja.
"Lahko pa rečemo, da je 20. stoletje delovalo na nacionalnem principu, na ta način je tudi Prekmurje, kjer je bilo prebivalstvo večinoma slovensko, pripadlo kraljevini SHS in kasneje Sloveniji. V vsakem učbeniku piše, da je k temu veliko prispeval Matija Slavič, ki je bil v zadnjem hipu priključen delegaciji, ki je odšla v Pariz. V nasprotnem primeru bi se morebiti lahko zgodilo, da bi Prekmurje ostalo v sklopu Madžarske.
Čeprav, če pogledamo kako so kraljevino oskubili v teh mirovnih pogajanjih, lahko vidimo, da je Madžarska izgubila nekaj čez tri milijone prebivalcev. Očitno je bil koncept ta, da vse kar ni eksplicitno Madžarsko, bo šlo k drugim entitetam," je v podcastu Številke povedal Luthar.
Dobrota ali prekletstvo?
Sledilo je vprašanje o tem, kaj je najpomembnejši dogodek v zgodovini Prekmurja, kjer odgovarja, da je za sodobno obdobje zagotovo najpomembnejša priključitev Prekmurja z matičnim narodom. Nato se je ozrl v preteklost.
"To je bila pokrajina, ki je bila zelo rodovitna, lahko je prehranila precejšnje število ljudi. Družine so bile večje kot recimo na na Gorenjskem, zato se je moralo določeno število ljudi iz tega predela izseliti. Težko je soditi ali je to prekletstvo ali je dobro. Gre za podobno vprašanje kot v drugih okoljih. Iz tega nacionalističnega zornega kota je leto 1919 zelo pomembno. Če pa gledam kot nekdo, ki so mu blizu kulture, jeziki in dediščina, potem je to omogočilo, da se Prekmurje ni dokončno pomadžarilo. Če bi to območje v trianonski pogodbi pripadlo Madžarski, bi najbrž leta 1991 tam ostalo le še za vzorec ljudi, ki bi še govorili slovensko".
Kot je še povedal v pogovoru, je prva asociacija na Prekmurje zagotovo odprtost, sledi potrpljenje.
"Jaz sem Prekmurje zapustil zelo zgodaj, vendar sem se vedno znova vračal, saj tam živi večina mojih sorodnikov. Tam imam občutek večjega miru, ne vem če je to povezano s pokrajino, ali z načinom življenja, ne vem. Dandanes je to velika dobrina. Ljudje tam so dobrovoljni, imajo iste težave kot mi tukaj, ampak zelo pogosto se kljub temu pojavlja beseda gostoljubje".
Zgledovati se po ameriškem sistemu
Beseda je nanesla tudi na univerze in na to, ali bi jo potrebovala tudi Murska Sobota. Kot pravi Luthar, bi bilo dobro, če bi kopirali posrečeni ameriški sistem. Tam imajo namreč nekatere univerze svoje resne izpostave od 100 do 200 milj stran.
"Tak primer je University of Pittsburgh, kjer imajo naslednji kampus oddaljen približno 150 milj južno. Študenti se odločijo, kje bodo študirali, profesorji pa se premikajo. To bi bilo odlično, ne bi bilo nujno, da bi imela v Murski Soboti izpostavo mariborska univerza, lahko bi jo imela ljubljanska ali primorska".
