Vse od upokojitve se ukvarja s prostovoljstvom in solidarnostjo.
Pomoč sočloveku je eno najbolj humanih dejanj. Za nami je mesec december, ko se je vse bleščali, razlike med ljudmi, ki si lahko kaj privoščijo in med tistimi, ki si ne morejo, pa so bile toliko bolj izrazite.
Pogovarjali smo se z Borisom Muhičem, upokojenim policistom in prostovoljcem, ki človeku v stiski nikoli ne obrne hrbta.
Konec januarja bo minilo deset let od njegove upokojitve.
V osmih letih se je nabralo veliko dobrodelnih akcij
Njegov prvi stik s prostovoljstvom je bil, ko je pred osmimi leti pomagal starejši gospe iz Dokležovja.
To je bil prvi primer in takrat je dobil čez tisoč sporočil, da bi ljudje radi pomagali.
V osmih letih se je nabralo veliko dobrodelnih akcij. Na zadnje so v začetku lanskega leta pomagali sedemletnemu fantu, ki je bil v več rejniških družinah.
»Center za socialno delo je odprl poseben račun za fantka, kamor so ljudje nakazovali denar. Vsakemu se je v pisni obliki zahvalila predsednica Centra za socialno delo Pomurja,« je povedal.
Eni si lahko privoščijo vse, drugi nič
Muhič je povedal, da pogovorov in objemov otrok, ki jim je pomagal, ne bo nikoli pozabil.
»Smo ravno v obdobju, ko je ta potrošniški format družbe podivjan. Na eni strani so nekateri, ki si lahko privoščijo skoraj vse, kupujejo draga darila in hodijo na draga potovanja.
Na drugi strani pa so ljudje, ki si ne morejo privoščiti nič,« je dodal.
Več o tem, kaj mu pomeni prostovoljstvo in na kakšne načine pomaga ljudem, v pogovoru.
