S Sanijem Bečirovičem smo se pogovarjali o odprtju kavarne Dolce Pallina, svetovnem prvenstvu v košarki in njegovih ciljih
Kako to, da si se podal v poslovne vode?
V bistvu tako kot vsak športnik v nekem obdobju začne premišljevati, kaj bo storil po koncu igralske kariere, sem tudi sam začel razmišljati v tej smeri. Pravzaprav če povem nekoliko drugače, je sestra zaključila študij in je dokaj uspešna kar se tiče dela na tem področju, se pravi od managemanta do marketinga in drugih zadev. Meni je bila že od nekdaj želja pripeljati ta sladoled, ki izvira iz ene najboljših "gelaterij" v Bologni k nam v Slovenijo. Oni imajo namreč zelo specifičen sladoled in če si nekdo zaželi okus čipsa, ga tudi dobi. Imajo namreč posebno tovarno, ki dela sladoled zgolj za njih. Naredijo jim torej kakršen koli sladoled, od okusa snickersa, kinderja in drugih, "običajnih" okusov. Brez pretiravanja lahko rečem, da imajo sigurno okoli petdeset različnih okusov. Meni samemu je bil ta sladoled tekom igranja v Bologni tako všeč, da sem rekel sam pri sebi, da ga moram pripeljati k nam. Nekje pred desetimi leti sem jih prvič vprašal, če bi mi prodali ta sladoled in so rekli, da nikakor, da je to družinska zadeva in da ne bi šlo. Ker je žena iz Bologne, sem se vsako leto vračal nazaj na ta sladoled in nekako sem se dve leti nazaj spoprijateljil z njimi in ponovno načel to temo o sodelovanju. Ko so mi prvič prodali sladoled in smo se zmenili, da mi bodo pokazali kako se dela, sem se nekako odločil da grem v ta posel.
Prvo kavarno, slaščičarno si odprl na Ptuju, sedaj si se odločil priti tudi v Prekmurje. Kaj te je pritegnilo, da si prišel v naše konce?
Ja, tako je. Na Ptuju je zrasla prva kavarnica, kjer pa je bilo dokaj v minimalni obliki, saj smo v glavnem ponujali sladoled in croissante. Tu v Prekmurju pa sem se odločil, da bi stvar naredili večjo, ker vedno ko sem bil v Murski Soboti na pripravah še v mlajših generacijah so mi bile sladice dobre, dobil sem občutek da ljudje tukaj radi pojedo kaj sladkega. Sam sem bil vedno v hotelu Diana, kjer je bila frekvenca ljudi spodaj v kavarni vedno ogromna. Moje mnenje o Prekmurju je bilo vedno, da je tukaj sladko življenje, kot sem že omenil, da ljudje radi pojedo kaj sladkega. Na misel mi vedno pride vaša gibanica, potice, torej sladko življenje. V tem stilu je tudi ime Dolce Pallina, kar pomeni sladka žogica in je normalno nekako spet povezano tudi s košarko. Tudi notranjost je v košarkarskem stilu, saj je to nekaj kar je zaznamovalo moje življenje in bi rad ostal v tem. Upam, da bodo ljudje prepoznali kvaliteto in da se bodo dobro počutili tukaj. Zadnja stvar, ki bi jo namreč želel je, da bi ljudje imeli odpor do nečesa novega, morda celo "fancy" zadeve, kar pa to ni, ker niti sam nisem takšna oseba. Rad bi, da ljudje uživajo predvsem v kvaliteti sladoleda, ki je tista stvar zaradi katere sem se odločil iti v ta posel. Menim namreč, da nam je uspelo dobro prenesti to stvar iz Bologne in upam, da bo ljudem všeč.
V nasprotju z večino športnikov, estradnikov, ki gredo v ta posel se ti nisi odločil za zgolj gostilno kot tako, ampak bi rad ponudil nekaj več. Kako to?
Če lahko naredim nekakšno primerjavo, bi sam rad naredil nekakšno Starbucks različico, ki je tako znana v Ameriki. Torej, da lahko človek pride, spije kavico, poje croissant. Ampak to je sedaj res taka primerjava na daleč, vendar bi rad da se odvija nekako v tej smeri. Drugače pa je to čisto italijanski način življenja, oni namreč zelo uživajo v življenju. Njim je v bistvu vse na razpolago ravno v takih kavarnicah, kjer zjutraj pridejo na kavico, zajtrk, croissant. Tudi po kosilu nimajo navade iti na kavo, ampak raje pojedo kaj sladkega. Ker mi je bilo to zelo všeč sem se tako odločil, da ne gremo zgolj v odprtje gostilne, ampak nekaj v tem stilu.
Če se sedaj nekoliko oddaljiva od poslovnih voda, prvi del sezone si igral pri Olimpiji, končal si v Italiji. Kako naprej?
Za naprej še ne vem nič, saj sem prekinil pogodbo z Milanom. Tukaj se je šlo namreč za zamenjavo, dokler se ne vrne poškodovani Finley. Sezona je bila izjemno težka, naporna, ravno zaradi tega, kar se je dogajalo v Olimpiji, ker rezultati niso bili na nivoju, katerega smo vsi pričakovali. Klub kot vemo se že nekaj let bojuje za preživetje in v takšnih pogojih odkrito povedano je delati in biti uspešen zelo težko. Čuti se namreč to nezadovoljstvo, tudi med navijači, ki so bili vedno šesti igralec Olimpije in sedaj nekako temu ni bilo več tako. Ljudje namreč ne odobravajo načina kako se dela s klubom. Gledalcem se vsekakor vmes zdi, da igralci na igrišču ne dajejo vsega, ampak temu ni tako. Dejansko je v takšnih pogojih kot so sedaj v Ljubljani zelo težko delati. Tako da ta del sezone je bil zame zelo stresen, tudi sam sem bil namreč mnenja, da nam bo uspelo doseči dober rezultat, vrniti evforijo nazaj v Tivoli, ampak žal ni uspelo. Drugi del sezone v Milanu je bil super vse do trenutka ko se ni vrnil omenjeni igralec. Potem je bilo seveda jasno povedano, da sem prišel kot njegova zamenjava in da je on njihov prvi izbor. Tako, da so se odločili, da bodo tistih nekaj tekem do konca sezone odigrali z njim in naše sodelovanje se je posledično potem tudi končalo.
Praviš, da zaenkrat še nimaš načrtov za naprej, so kljub temu na mizi že kakšne ponudbe?
Zaenkrat v tej smeri še ne razmišljam, sicer so določene ponudbe vendar o njih nima smisla govoriti, ker je še prezgodaj.
Za dober mesec dni se v Turčiji začne svetovno prvenstvo v košarki, bo tam tudi Sani Bečirovič?
Ja računam, da bom tam, v kolikor mi bo zdravje naklonjeno in se bo našlo mesto za mene v reprezentanci. Zavedam se, da se bo sigurno potrebno izkazati in si nazaj priboriti mesto v reprezentanci, saj so tako za Dragičem, Udrihom in ostalimi odlične sezone. Mnogi namreč gledajo name in mojega očeta pod drobnogledom, ker je on selektor, ampak stotič poudarjam, da sigurno ne bo popuščal pri meni, kvečjemu mu bo potrebno dvakratno pokazati, da si zaslužim mesto med potniki za svetovno prvenstvo. Tako, da se v bistvu že veselim reprezentančnih priprav.
Kako sam komentiraš odpovedi Lorbka in Smodiša. Bo reprezentanca zaradi njune odsotnosti zelo prikrajšana?
Prikrajšana bo vsekakor. Slovenija adekvatne zamenjave za njiju nima, to je žal realno. Kaj pa pomeni njuna odpoved za nas je sigurno to, da se bo morala taktika nekoliko spremeniti. Ker ne moreš igrati na isti način, če nimaš pod košem igralcev, ki dominirajo tako, kot to počneta onadva. To je ena stvar, druga pa je ta, da hkrati mislim, da vsi, ki se bomo udeležili, da imamo dovolj kvalitete in izkušenj, da nekako nadomestimo njuni izostanek.
Kaj lahko po tvoje torej ta reprezentanca doseže? Tvoje želje?
Kaj lahko dosežemo je težko govoriti, moja skrita želja je polfinale. Mislim, da bi bilo polfinale pika na i za vse nas. V osmini finala smo že bili, žal se nam takrat ni izteklo, lani so fantje uspeli preskočiti to prekletstvo četrtfinala, tako da sedaj mislim, da je pravi čas, da nam uspe kaj takšnega.
Glede na to, da si odprl lokal v Prekmurju, so se pojavila namigovanja, da bi utegnil tudi kaj sodelovati s tukajšnjim košarkarskim klubom Radensko Creativ. Tvoj komentar, je kaj resnice v tem?
Na žalost ne. Moja prva vrnitev je bila v mariborsko košarko. Če sem čisto iskren, je bila nekoliko bridka, ker ljudje potem zmotno mislijo, da boš kar sam financiral vse in spravil na tisti višji nivo košarke, ki si ga zasluži. Tako v Mariboru, kot verjetno tudi v Murski Soboti bi bilo lepo, da se dvigne na višji nivo. Nekako sem se potem umaknil iz tega, da bi pravzaprav ljudje doumeli, da meni je v interesu pomagati slovenski košarki in športu na sploh, ampak če ljudje ne delajo zavzeto, ne pokažejo neke želje, potem jaz ne morem biti "financminister". Nam je pa v bistvu uspelo postaviti košarkarsko šolo Sanija Bečiroviča v Mariboru in Slovenski Bistrici, ki ima lepo število otrok. Ta zadeva se v bistvu sedaj dokaj lepo sama pokriva, tako da ni prevelik strošek.
Si premišljeval v tej smeri, da bi košarkarsko šolo še razširil?
Sigurno je namen, da bi se stvar še razširila. Zadeve v teh dveh mestih sedaj tečejo kot je treba, temelji so, vemo točno, kje je problematika, kaj nas zanima, kaj nas ne zanima. Edina stvar, ki je bila malenkost prehitra je ta, da mene ni tukaj. Tako, da se opravičujem vsem mojim najmlajšim privržencem, da jih nimam časa obiskati.
Tvoji osebni cilji za naprej, tudi po koncu aktivne kariere?
Moje želje so nekako igrati še tri, štiri leta na najvišjem nivoju. Na srečo mi zdravje sedaj služi in so se stvari tudi na tem področju uredile. Ko pa se vrnem nazaj v Slovenijo bom videl, kam me bo pot nesla, ali se bom odločil bolj v smeri gostinstva ali bom ostal v "domačem" okolju, se pravi košarki in deloval na štajerskem, prekmurskem koncu. Rad bi ostal v košarki, morda kot trener, direktor, za agenta ne vem če imam tiste prave sposobnosti, ni pa sedaj nujno, da ostanem v košarki, morda bo prevladalo gostinstvo. Bomo videli, čas bo pokazal svoje.
