Prekmurje je bilo po pridružitvi Slovenije Evropski uniji izjemno priljubljeno med tujimi kupci nepremičnin, predvsem Britanci, leta pozneje je slika precej drugačna. Hiše so mnogi prodali in se vrnili v domovino.
Iskanje novih priložnosti je v naše kraje zaneslo tudi zakonca Stuarta in Leno Pettigrew, ki zaslužen pokoj v Prekmurju preživljata že dvanajsto leto. Leta 2006 sta s posredništvom Angleža Dereka Smitha kupila posestvo s hišo v Markovcih na Goričkem.
Iz vrveža škotske prestolnice Edinburgh sta se preselila v idilično pokrajino na Goričkem, kjer so ju ob naravi navdušili predvsem ljudje.
»Tukaj ljudje skrbijo drug za druge. Na nikogar ne pozabijo. V Edinburghu bi bilo lahko z nama kaj narobe, pa dva tedna ne bi nihče opazil. Tukaj, če te dva dni ne vidijo, pridejo in potrkajo na vrata, da se prepričajo, če je vse v redu. Vsi so prijazni in si zelo pomagajo. V Markovcih nihče ne govori angleško, midva pa ne slovensko, a se razumemo odlično. Obiskujemo se, si pomagamo, sporazumevamo se s kretnjami in dejanji. To je dovolj,« pripovedujeta Pettigrewa, ki sta si sicer za svojo prvo naložbo v Evropi izbrala Bolgarijo.
Bilo je leta 2004, ko sta verjela svetovalcem in kupila nepremičnino s parcelo v Bolgariji. Nasedla sta obljubam, da bo Bolgarija doživela velik razvoj, z nepremičnino pa bi obogatela.
Po naključju v Slovenijo
»Nad Bolgarijo sva bila povsem razočarana. Nered je bil, nič se ni izpolnilo. Hišo sva na srečo prodala, čeprav brez profita, samo da sva se je rešila. Parcelo imava še zdaj. Obljubljeno nama je bilo, da se bo na veliko gradilo, a še zdaj s parcelo ne moreva nič. Sploh ni gradbena parcela, na leto morava plačevati 200 evrov dajatev,« neposrečeno izkušnjo opisuje Stuart, ki je v Edinburghu delal na univerzi, Lena pa je bila medicinska sestra.
Po Bolgariji sta iskala naslednjo priložnost. Leta 2005 sta bila tik pred nakupom vile v Orlandu na Floridi, kjer bi pokoj uživala v toplem vremenu. Le nekaj dni pred podpisom kupoprodajne pogodbe je območje zajel orkan in uničil vilo. Zaradi varnosti sta željo po selitvi v ZDA opustila.
»Naletela sva na Slovenijo in se zaljubila. Na Goričkem sva za majhen denar kupila staro hišo, ki je bila prej ločena na dve gospodinjstvi. Povsem sva jo obnovila in jo lično uredila. Uživava v Prekmurju. Pokrajina naju spominja na Škotsko, vse pa je veliko mirneje, udobneje in varneje. Tukaj te vsi poznajo, kamor koli greš te vzamejo za svojega. V Edinburghu tega ni. Tam so kot roboti, za vse si tam le številka,« pripoveduje Lena, ki sicer v pokrajini ob Muri pogreša širšo ponudbo črnih čajev. Tekom našega pogovora na terasi ene izmed prekmurskih kavarnic je namesto črnega dobila zelenega, z mlekom seveda.
Izjema, ne pravilo
Pettigrewjeva sta se kljub jezikovnim preprekam odlično ujela s prekmurskim okoljem. A njuna zgodba je bolj izjema kot pravilo. Takoj po vstopu Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 so Britanci »zavzeli« Prekmurje. V dobrega pol leta je kar 44 posameznikov v teh koncih kupilo nepremičnino. Britanska evforija po nepremičninah v pokrajini ob Muri se je v prihodnjih letih še stopnjevala in vrhunec dosegla v letih 2006, ko je lastništvo na prekmurskih nepremičninah vpisalo 80, leta 2007 pa 72 državljanov Velike Britanije.
Te je v veliki meri privabljal že omenjeni Derek Smith, Anglež iz Leedsa, ki se je že leta 1991 preselil v Mursko Soboto, ob članstvu Slovenije v Evropski uniji pa zavohal poslovno priložnost v privabljanju Britancev na prekmurske griče in ravnice.
»Britancem je bila po vstopu v Evropsko unijo Slovenija predstavljena kot odlična naložba za prihodnost. Na Goričkem so v času gospodarske krize za zelo nizke cene pokupili stare kmetije, podrtije, stare parcele in hiše, ki so jih nato obnovili, zdaj pa jih prodajajo,« opaža Igor Meolic iz nepremičninske agencije Nepremičnine Pomurje.
Propadle obljube o zaslužku
Začetna evforija po poceni nepremičninah, ko so posamezniki propadle kmetije kupovali že za pičlih 3000 evrov, je kmalu minila. Udarila je gospodarska kriza, cene nepremičnin so se dvignile in zarezalo je spoznanje, da v Prekmurju z nepremičninami ni tako enostavno obogateti. Posledice teh dejavnikov so vidne kmalu. Že leta 2009 je nepremičnine v Prekmurju kupilo le 11 Britancev. V naslednjih letih je ta številka še strmoglavila. Leta 2011 sta hišo v Prekmurju kupila le dva Otočana, leta 2015 pa samo še en.
Številni, ki so pred dobrimi desetimi leti v času evforije postali prebivalci Prekmurja, so se vrnili v svoje domovine in nepremičnine prodali pod ceno. Čeprav so nekateri v obnove vložili tudi po 100.000 evrov, svojega vložka niso povrnili.
»Pokupili so predvsem ruralna območja, zdaj se selijo v bolj urbana središča. Največ jih je trenutno v okolici Moravskih Toplic. Številni so razočarani po tem, ko so ugotovili, da trg nepremičnin tukaj ni tak kot v Angliji. Tam je običajno, da si po obnovitvi povrnejo vložek in kar nekaj zaslužijo. Prekmurje so mnogi zapustili z minusom,« je jasen Meolic.
Številni Britanci zapustili Prekmurje
V Prekmurju danes živi okoli 20 Britancev, vsi se med seboj poznajo in Pettigrewjeva se s svojo družbo vsak mesec večkrat dobita na kosilih, druženjih, pomagajo si tudi po domovih. Spominjata se, kako je bilo pred leti, ko je v Prekmurju živelo veliko več Britancev. Razlogov za odhod in upad je veliko. Tudi Brexit, izpostavlja Stuart.
»Po letu 2004 je veliko Britancev mislilo, da bodo v Sloveniji oziroma natančneje v Prekmurju, uspeli s podjetniškimi idejami. A uspelo je le redkim, pa še to po navadi s storitvenimi dejavnostmi, kot je urejanje zelenic. Tako so Prekmurje zapustili, ko so videli, da jim ne bo uspelo. Nekaterim je sicer uspelo, a teh je le peščica. Mnogi so mislili, da bodo v Prekmurju obogateli z nepremičninami. Uh, kako so se zmotili,« ocenjujeta Pettigrewa in v isti sapi pojasnita, zakaj:
»Stroški so večji, kot nam je bilo obljubljeno oziroma kot smo verjeli. Veliko je k temu tudi pripomogel razvoj Slovenije, padec funta in višanje standarda tukaj. Za enak denar danes dobiš veliko manj, kot leta 2006, ko sva prišla. Zaradi negotovosti ob Brexitu se ljudje težko odločajo za nakup nepremičnin v tujini. Ne vemo, kaj pričakovati, nihče ne ve, kakšne bodo posledice! To je umrtvičilo nepremičninski trg. Tudi funt je strmoglavil.«
Hišo prodajata in se selita
Po dvanajstih letih življenja na Goričkem sta se tudi Stuart in Lena odločila hišo prodati. Prav v teh dneh sta hišo v Markovcih prodala družini iz Štajerske. Cene nista postavila previsoko, zato sta hitro našla kupca, njun namen pa ni bil zaslužek. Ostajata namreč v Prekmurju.
»Hiša je postala prevelika za naju. Postarala sva se in nimava več toliko moči skrbeti za veliko hišo. Zdaj iščeva nekaj manjšega, začasno sva v stanovanju, če se bo ponudila priložnost pa bova tudi gradila,« sta še razkrila načrte v njima ljubem Prekmurju.
Članek je nastal v sodelovanju z uredništvom časnika Delo.
Jaka Maučec
