Letalsko obrambo pred točo bo severovzhod države imel od 22. junija - če se le ne bo zapletlo pri zaključku postopka javnega izbire izvajalca.
Toča je letos v Pomurju klestila že večkrat in povzročila precejšnjo škodo, zato se številni že nekaj časa sprašujejo, zakaj pri nas še ne deluje letalska protitočna obramba.
Kot smo poročali, so se z namenom vzpostavitve obrambe pred točo že na začetku lanskega decembra sestali predstavniki občin in ministrstva za kmetijstvo, a se nič ni premaknilo. Zaradi dolgega čakanja je tako bilo veliko nezadovoljstva tako v naših krajih kot tudi pri edinem izvajalcu te obrambe, Letalskem centru Maribor.
Po poročanju STA pa so na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na podlagi pooblastil 57 občin in denarja ministrstva zdaj končno uspeli zagotoviti dovolj sredstev.
Z izvajalcem bi pogodbo tako lahko podpisali z iztekom zakonsko predpisanega roka objave obvestila za prostovoljno transparentnost, ki se izteče 21. junija.
Mirnejši v kar 71 slovenskih občinah
Letala naj bi zdaj pred točo varovala skupno 71 občin na 3776 kvadratnih kilometrih površin. Pokrivala bodo namreč vseh 27 pomurskih in 41 podravskih občin, ob tem pa še občini Slovenske Konjice in Zreče ter občino Podvelka.
Dolgi meseci čakanja
S precejšnjo zamudo bomo torej le dobili težko pričakovano zaščito. A grozno je pomisliti, koliko škode bi lahko preprečili, če bi odgovorni ukrepali pravočasno.
“7. decembra je bil sestanek občin in ministrstva za kmetijstvo o vzpostaviti obrambe proti toči. Ugotovljeno je bilo da je potreben sklep Vlade RS in skupno javno naročilo. Vlada RS je sklep (sklep ima dve strani) sprejela komaj 26. aprila letos. Javno naročilo pa je bilo objavljeno komaj sredi maja 2018. Tako, da bo še verjetno preteklo dva tedna, da se bo letos začela izvajati obramba proti toči. Se pravi več kot 6 mesecev od sestanka v decembru 2017,” je po neurju v začetku meseca zapisal Tišinski župan Franc Horvat.
V Pomurju je vseh 27 občin že pred tremi leti soglasno podprlo zamisel o letalski obrambi, za kar nekaj vroče krvi pa je poskrbela nepripravljenost petih občin prispevati dodaten denar.
Tudi pristop z zbiranjem prostovoljnih prispevkov občin je takrat naletel na neodobravanje, saj so župani menili, da bi država morala postaviti kriterije za plačilo glede na število prebivalcev in velikost občin.
