Novega selektorja čaka nehvaležna naloga
Ko je Branko Oblak pred dobrima dvema letoma sprejel vlogo selektorja, je javnost pričakovala, da bo zgradil novo, mlado moštvo. Prva prijateljska tekma pod njegovim vodstvom je zadovoljila okuse slovenskih navijačev. V borbeni predstavi so naši fantje remizirali s Srbijo in črno goro. Priložnost so dobili novi obrazi, med njimi tudi rosno mlada Zlatko Dedič in Borut Semler. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo, ki so sledile, bi morale Oblaku služiti predvsem kot priložnost za izgradnjo moštva, ki bi se danes enakovredno borilo za nastop na evropskem prvenstvu v Avstriji in švici. Najbrž ključni trenutek se je zgodil 9. oktobra 2004 v Celju. Slovenska izbrana vrsta je gostila močno reprezentanco Italije. Po golu rezervista Boštjana Cesarja so naši fantje dosegli nepričakovano, a zelo odmevno zmago. Od tega trenutka naprej se je v Oblakovih načrtih v ospredje prebil tekmovalni imperativ. Lestvica skupine je kazala zelo dober položaj, saj smo bili v igri za odhod na prvenstvo. Izgradnja novega moštva je bila potisnjena v ozadje. štiri dni po tekmi z Italijo nas je v Oslu čakala Norveška. Tradicionalno neugoden nasprotnik nas je prepričljivo porazil. Toda poraz nas ni postavil na realna tla. Mediji so še vedno oznanjali nadaljevanje nogometne pravljice. Do konca kvalifikacij smo dosegli le še eno zmago, medtem ko smo v celotnem kvalifikacijskem ciklusu skupaj zabeležili tri. Seveda neuvrstitve na svetovno prvenstvo ne moremo označiti za katastrofo, toda Branko Oblak ni izpolnil osnovnega cilja, saj ni zgradil nove reprezentance. Zmaga s Italijo ga je zaslepila.
Nadaljevanje zgodb je vsem znano. Kvalifikacije za evropsko prvenstvo je naša reprezentanca pričela slabo. Igra je postala nerazpoznavna, vloge v ekipi so bile nejasno razdeljene, nekoč pregovorne borbenosti ni bilo več možno zaslediti, tribune ob tekmah reprezentance so pričele kazati žalostno podobo. Tudi nezaupanje v selektorja je bilo med igralci več kot očitno. Veliko je k temu prispeval sam, ko je v izjavah za medije dal jasno vedeti, da v lastno moštvo ne zaupa. S svojimi nesmiselnimi izjavami je v javnosti prepogosto naletel na posmeh. Nekaj se je moralo spremeniti. Oblak se je izgubil.
Branko Oblak je vsekakor naredil nekaj večjih napak, toda bivšega selektorja ni mogoče v celoti okriviti za slabo stanje reprezentance. Stanje v slovenskem nogometu je nasploh slabo. Liga je neatraktivna, gledalcev na tekmah je malo. Pogoji za vzgojo mladih talentov so v večini primerov slabi, nogometna infrastruktura je v poraznem stanju. Ni se moč znebiti občutka, da v našem nogometu vladajo ozki interesi peščice posameznikov. Večkrat do zdaj smo že doživeli, da so se z nogometom pričeli ukvarjati ljudje, ki so hoteli na hitro dobro zaslužiti. Ko so čez čas spoznali zakonitosti in realno stanje slovenskega nogometa, je njihovo navdušenje zelo hitro splahnelo. Za seboj so pustili ruševine. Pomembno vlogo igrajo razni agenti, ki pri igralcih povzročajo zmedo. Za Bežigradom in v Fazaneriji se že drugo leto zapored ne igra prvoligaški nogomet.
Dolgoletni predsednik NZS že išče novega selektorja. Poznavalci največ možnosti pripisujejo nekdanjemu kapetanu izbrane vrste Darku Milaniču. To pomeni, da se je Zavrl odločil za preizkušen recept. Leta 1998 se je na podoben način na selektorskem mestu znašel legendarni Srečko Katanec. Začela se je slovenska nogometna pravljica. Vsekakor novega selektorja čaka izjemno težka naloga. Vzdušje v izbrani vrsti bo potrebno ponovno dvigniti na višji nivo, na igrišču bodo morali v danem trenutku igrati najboljši, na tribune bo potrebno vrniti navijače, ki so že tolikokrat ponesli našo reprezentanco do zgodovinskih rezultatov. Reprezentanca mora ponovno postati »vlečni konj« našega nogometa. Mladi upov bo več, ko bodo lahko svoje vzornike spremljali ob uspešnih igrah. Svoje bodo morali dodati tudi politiki, ki so doslej nogometni javnosti prodajali meglo. Vsekakor pa menjava na selektorskem stolčku ne bo dovolj za ponoven vzpon našega nogometa.
