Velike demografske spremembe, ki so pred nami, bo slej ko prej treba nasloviti. O rešitvah in možnih ukrepih smo se pogovarjali s priznanim ekonomistom in demografom, profesorjem Jožetom Sambtom z Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Praktično ves zahodni svet se sooča s posledicami demografskih sprememb, ki se dogajajo in se še bodo v prihodnjih desetletjih. Slovenija je na tem področju vse prej kot izjema.
Smo hitro starajoča družba, z nizko rodnostjo, izrazito negativnim naravnim prirastom in vse daljšo življenjsko dobo, pri vseh navedenih dejavnikih pa izstopa tudi Pomurje. Vse to bo vplivalo tudi na našo blaginjo, zato bi moralo biti vsem v interesu, da se najdejo učinkovite rešitve.
Kdo je Jože Sambt?
Demografske spremembe so ena izmed glavnih področij raziskovalnega in pedagoškega dela Jožeta Sambta iz Tešanovcev, sicer rednega profesorja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Sambt se že vrsto let ukvarja s proučevanjem medgeneracijskih transferjev in z vzdržnostjo javnofinančnega sistema s poudarkom na pokojninskem sistemu.
Pomurski ekonomist je v svoji zavidljivi akademski karieri med drugim gostoval na dunajskem inštitutu za demografijo, čez lužo v Berkeleyu in na Havajih, ob tem pa je tudi avtor več nagrajenih člankov. Pohvali se lahko denimo s člankom v vodilni svetovni znanstveni reviji Science.
Gre za strokovnjaka, ki je v odgovorih strokoven in operira zgolj z argumenti. Izogiba se politiziranju in vpletanju svojih osebnih mnenj, ampak prepriča z dejstvi, ki so plod raziskovalnega in strokovnega dela.
PREBERITE ŠE:
Z nekdanjim ministrom spisali odmeven načrt
V zadnjem obdobju je s svojim poznavanjem ekonomskih vidikov demografije pripomogel tudi k nastanku »Akcijskega načrta za višjo rast produktivnosti«. Gre za dokument, ki je nastal pod vodstvom profesorja in nekdanjega finančnega ministra Dušana Mramorja.
»Poskušali smo pripraviti čim bolj celovito predstavitev stanja v Sloveniji po posameznih področjih gospodarstva v primerjavi z drugimi državami in na osnovi tega za vsakega izmed njih predlagati konkretne ukrepe za povečanje produktivnosti,« pojasnjuje Sambt in dodaja, da so v načrt vključili številne ukrepe, ki se nanašajo na zagotovitev ustrezne infrastrukture, vlaganje v raziskave in razvoj, na izobraževanje, na dober sistem upravljanja države in na tržno usmerjenost.
Kot pravi, bi morala produktivnost rasti okrog 4-odstotke na leto, v naslednjih desetletjih pa celo med 6 in 10-odstotkov, če bi želeli ohranjati izdatke za pokojnine nespremenjene. Gre sicer za nedosegljivo visoke vrednosti, ki sta jih z Mramorjem v študiji uporabila zgolj za merjenje velikosti demografskega pritiska, ki se nam obeta v prihodnje. Pri tem bi se ob višji produktivnosti in posledično višjih plačah povišali tudi izdatki za pokojnine, a učinek na gospodarstvo bi bil vendarle zelo pozitiven.
»Na boljšem niso samo zaposleni z višjimi plačami in upokojenci z višjimi pokojninami, temveč tudi prejemniki socialnih pomoči, kjer je rast prejemkov običajno vezana na rast plač. Z istim obsegom resursov namreč ob višji produktivnosti proizvedemo več in tako lahko več razdelimo oziroma potrošimo, zato je čim višja produktivnost ključna« poudarja.
Ženske rojevajo premalo otrok
Eden izmed ključnih izzivov, ki nas čakajo v prihodnje, pa je nedvomno hitro staranje prebivalstva. V Sloveniji bo to še posebej hitro potekalo v prihodnjih treh desetletjih, ko bodo v to starost vstopale številčno velike (tudi babyboom) generacije, v delovno starost 20-64 let pa številčno majhne generacije mladih, rojene v zadnjih treh desetletjih, ko je znašala stopnja celotne rodnosti okrog 1,6 otroka na žensko ali manj.
»V letu 2003 je znašala celo vsega 1,2 otroka na žensko, medtem ko bi morala za obnavljanje prebivalstva na dolgi rok znašati 2,1 otroka, če ni migracij,« opozarja Sambt.
PREBERITE ŠE:
-
Lokalno | 70 komentarjev
Murska Sobota z vse manj in vse starejšimi prebivalci
Koliko nas bo leta 2050?
Projekcije kažejo, da bi se brez selitev število prebivalcev Slovenije do leta 2100 znižalo na nekaj manj kot 1,3 milijona, toda gre za zelo oddaljeno in negotovo prihodnost. Kot pravi, bo do leta 2050 staranje prebivalstva najbolj intenzivno, demografske projekcije pa so zaradi znane starostne strukture zanesljivejše.
»V tem obdobju naj bi se število prebivalcev znižalo za nekaj manj kot 40 tisoč, to je na 2,04 milijona, bistveno pa naj bi se ob tem spremenila starostna struktura prebivalstva. Delež starejših od 65 let naj bi se povišal z 20 odstotkov na 31 odstotkov, delež oseb v delovni starosti pa znižal s 60 odstotkov na 51 odstotkov. Na 100 oseb v delovni starosti je tako v letu 2020 prišlo 34 oseb, starih 65 let in več, v letu 2050 pa bi jih prišlo že 60,« navaja projekcije Eurostata.
PREBERITE ŠE:
Rdeči alarm za gospodarstvo
To pa bo prineslo močne demografske pritiske na javnofinančni sistem in na gospodarstvo nasploh. V ta namen so v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta razvili metodo Računi nacionalnih transferjev, ki so jo prevzeli celo Združeni narodi. Gre za to, da se celotna proizvodnja in poraba v gospodarstvu razporedi po starosti in na ta način ugotovi, koliko v posamezni starosti proizvajamo, koliko trošimo ter kako v otroštvu in starosti financiramo presežek potrošnje nad dohodkom iz dela.
»Za Slovenijo smo tako ugotovili, da v primerjavi z drugimi državami pozno vstopamo v zaposlitev in se iz nje tudi hitro umaknemo. V letu 2012 smo v Sloveniji samo v starostnem razponu 32 let, to je med 26. in 57. letom starosti, s svojim delom proizvajali več kot trošili. Izračune smo uspeli izdelati vse nazaj do leta 1983, ko je ta razpon znašal od 20. do 56. leta starosti, torej 37 let. Ob tem se nam je pričakovano trajanje življenja ob rojstvu podaljšalo z 71 let v letu 1983 na več kot 80 let v letu 2012. Življenje se nam je torej v teh treh desetletjih podaljšalo za več kot devet let, mi pa ob tem starostnega razpona, v katerem se sami vzdržujemo s svojim delom, nismo ustrezno podaljšali, temveč smo ga celo skrajšali za pet let,« pojasnjuje ugotovitve in dodaja, da se v zadnjih letih ukvarjajo tudi z analizo neplačanega gospodinjskega dela, da bi tako dobili čim bolj celovito sliko o medgeneracijskih tokovih.
Trije ukrepi za rešitev pokojninske blagajne
Kako pa ob vseh teh dejstvih zagotoviti dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema? Sambt poleg čim višje produktivnosti kot pomembne navaja tri ukrepe, med njimi pa je ključno daljše ostajanje v zaposlitvi.
»Na Švedskem delajo približno sedem let dlje, čeprav živijo samo dobro leto dlje kot v Sloveniji. Hkrati ima ta ukrep dvojno pozitiven učinek – posameznik dalj časa vplačuje v pokojninsko blagajno in krajši čas prejema iz nje pokojnino,« pojasnjuje.
Drugo rešitev vidi v povečanju števila let za izračun pokojninske osnove iz sedanjih 24 najboljših zaporednih let na 40 oziroma na vsa leta vplačevanja prispevkov.
»S tem se povečajo spodbude za vplačevanje prispevkov, saj sicer posamezniki iščejo načine za čim nižje plačevanje prispevkov za obdobje izven teh 24 let. Ta ukrep je tudi socialen, ker najbolj znižuje najvišje pokojnine, manj nižje pokojnine, tiste pokojnine, ki so odmerjene od minimalne pokojninske osnove, pa sploh ne,« zatrjuje.
Kot tretji ukrep, ki bi imel takojšen pozitiven učinek na pokojninsko blagajno, saj bi upočasnil rast pokojnin tudi zdajšnjim upokojencem, pa vidi v znižanju indeksacije rasti pokojnin z rastjo plač.
Varčevanje in ne takojšnja upokojitev
Priznani ekonomist spominja tudi na to, da lahko posamezniki sami veliko storimo za svojo višjo pokojnino. Za mlajše generacije je tako še posebej aktualno dodatno varčevanje za starost, ki bi se ga morali lotiti čim prej, za starejše generacije pa se mu zdi pomembno predvsem ostajanje v zaposlitvi tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev.
»Če nekdo že ima 40 let pokojninske dobe in nadaljuje z delom, bo za tri dodatna leta dela prejel približno za 15 odstotkov višjo pokojnino. Hkrati bo v teh treh letih prejemal še 40 odstotkov siceršnje pokojnine, obenem pa bo prejemal plačo namesto siceršnje pokojnine. In ne nazadnje, v teh treh letih ga ne bo doletela indeksacija rasti pokojnin na rast plač, ki bi ga doletela v primeru upokojitve,« razloži.
Ravno v luči njegovega zadnjega nasveta se vrstijo polemike, saj je ena izmed določb sedmega protikoronskega paketa vključevala tudi možnost delodajalca, da delavcu po izpolnitvi pogojev za upokojitev odpove pogodbo o zaposlitvi.
Kaj meni o spornem 'prisilnem upokojevanju'
To določbo je ustavno sodišče ravno nedavno zadržalo do končne ustavne presoje, Sambt pa je glede tega mnenja, da bi bilo z vidika ekonomije kot tudi za delavca osebno najslabše, če se delavca upokoji, ob tem ko bi sam želel še naprej delati in če seveda dobro dela.
»Tako delodajalci, delavci kot država bi se morali truditi, da bi bili starejši delavci zanimivi za delodajalce. Delodajalci se morajo zavedati, da bo ob demografskih spremembah verjetno nastajal problem pomanjkanja delavcev, ne pa obratno. Tudi med samimi zaposlenimi se bo bistveno povišal delež starejših. Na primer, delež starih 55 let in več med vsemi zaposlenimi naj bi se s 16 odstotkov v letu 2020 povišal na 21 odstotkov že v naslednjih desetih letih – in to že ob obstoječi pokojninski zakonodaji. Zato je pomembno, da delodajalci ohranjajo višjo produktivnost zaposlenih z izobraževanji in usposabljanji tudi v višji starosti in da jim po potrebi prilagajajo delovna mesta. Na drugi strani lahko starejši delavci sami veliko storijo za svojo zaposljivost z lastno angažiranostjo, država pa na primer z nadaljnjim zniževanjem prispevkov za te delavce, če bi bilo to potrebno. Dobro je namreč, če sta za delavčevo zaposlitev zainteresirana oba, tako delavec kot delodajalec, ne glede na delavčevo starost in izpolnjevanje pogojev za upokojitev. Potem tudi določilo, o katerem se polemizira v zadnjem času, ne bi imelo negativnih učinkov.«
PREBERITE ŠE:
-
Gospodarstvo | 4 komentarjev
Ustavni sodniki začasno zadržali prisilno upokojevanje in že vročene odpovedi pogodb
-
Gospodarstvo | 27 komentarjev
PKP7 pod streho: Prisilno upokojevanje je nazaj, črtali pa odvzem pomoči kršiteljem ukrepov
-
Gospodarstvo | 19 komentarjev
PRISILNO UPOKOJEVANJE: Sindikati in delodajalci na nasprotnih bregovih, usoda predloga negotova
Posledice tudi za dolgotrajno oskrbo in zdravstvo
Demografske spremembe prinašajo sicer tudi relativno velik pritisk na izdatke za dolgotrajno oskrbo, ki jo potrebujejo predvsem osebe stare 80 in več let.
»Delež te starostne skupine naj bi se v naslednjih treh desetletjih več kot podvojil – s pet odstotkov v letu 2020 na 11 odstotkov v letu 2050. Po projekcijah Evropske komisije se bodo v tem obdobju izdatki za dolgotrajno oskrbo tako povišali z 1,0 na 1,7 odstotka. V absolutnem izrazu pa so mnogo večji izdatki za zdravstvo, ki naj bi se v istem obdobju povišali s 5,8 na 6,8 odstotka,« še opozarja ekonomist iz Tešanovcev.
Zakaj demografski sklad ni dovolj
Za oblikovanje demografskega sklada, okoli katerega v teh dneh teče vroča politična debata, opozicija pa napoveduje celo posvetovalni referendum, Sambt meni, da gre za zamujeno priložnost.
»Priložnost za oblikovanje demografskega sklada je bila na primer v začetku 1990 ih ob privatizaciji. Vendar se je takrat odločilo, da se premoženje razdeli v obliki privatizacijskih certifikatov in pa stanovanj, ki so bila prodana po zelo nizki ceni. Tako je sedaj ključen problem, da nimamo od kje vzeti velikega obsega sredstev oziroma naložb, iz katerih bi financirali vedno večja izplačila za pokojnine. Donosi od obstoječih državnih kapitalskih naložb se sedaj stekajo v proračun, iz katerega se financira primanjkljaj pokojninske blagajne. S prenosom teh naložb na demografski sklad bi bil sicer primanjkljaj pokojninske blagajne manjši, vendar pa na drugi strani ta vir več ne bi bil na voljo proračunu. Bistvenega dodatnega vira financiranja v tem prenosu ne vidim. V vsakem primeru pa je to daleč premalo za red velikosti demografskih pritiskov na javnofinančno vzdržnost, ki se obetajo.«