Simbol svetovne industrijske dediščine z lokalnimi koreninami.
Na Glavnem trgu v Ljutomeru znova stoji obnovljen kiosk K67, oblikovalska in arhitekturna ikona, ki ima globoke korenine prav v tem kraju.
Gre za pomembno dejanje ohranjanja industrijske dediščine, ki poudarja vpliv malega kraja na svetovno prizorišče oblikovanja in urbanizma.
Kiosk K67 je bil razvit v sodelovanju s slovenskim arhitektom Sašem J. Mächtigem, vendar je njegovo utelešenje, industrializacija in množična proizvodnja pripadala tovarni Imgrad v Ljutomeru.
Od prototipa do svetovne prepoznavnosti
Oblikovan leta 1966, patentiran 1967 in prvič razstavljen leta 1968 prav na Glavnem trgu v Ljutomeru, je K67 hitro pritegnil pozornost javnosti in strokovnjakov.
Njegov modularni sistem iz ojačanega poliestra je omogočal širok spekter uporabe – od kioskov za časopise in vozovnice, do lokalov hitre prehrane in celo manjših bivalnih enot.
Leta 1970 ga je britanska revija Design predstavila v odmevnem članku, kar je vodilo do vključitve kioska K67 v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku – čast, ki je malokdaj namenjena produktom iz industrijske periferije.
Imgrad: tovarna, ki je izdelala 7.500 kioskov
Prava moč zgodbe K67 leži v industrijskem zagonu, ki ga je omogočila tovarna Imgrad v Ljutomeru. V njej so do začetka 90. let prejšnjega stoletja izdelali okoli 7500 enot, ki so bile izvožene po vsej nekdanji Jugoslaviji in državah vzhodnega bloka, pa tudi v ZDA, Kanado, Japonsko, Novo Zelandijo, Irak, Jordanijo, Kenijo in še drugam.
Nekdanji zaposleni Janez Godec se spominja, kako je kot mladi inženir s sodelavci razvijal konkretne proizvodne načrte iz idejnih skic arhitekta Mächtiga, brez jasnih tehničnih specifikacij.
Iz nič so zasnovali kalupe, definirali materiale, razvili tehnološke postopke ter ustvarili temelje za serijsko proizvodnjo. Mächtig ni nastopal zgolj kot avtor, postal je ključni del razvojne ekipe, kar je bilo v tistem času neprecenljivo.
Kiosk K67 kot kulturni artefakt in rdeča nit mestnih prostorov
Rdeči kiosk K67 je postal prepoznavna urbana točka v mestih od Moskve do Tokia, od Beograda do Berlina. Uporabljali so ga kot časopisne kioske, avtobusna postajališča, študentske kavarne in celo umetniške instalacije.
Zaradi svoje modularnosti, enostavne montaže in izrazitega dizajna je utelešal vizijo socialistične modernosti – optimistične, odprte, funkcionalne in dostopne.
Ponovna postavitev kot poklon lokalni dediščini
Vrnitev kioska na Glavni trg v Ljutomeru ni zgolj estetska poteza, ampak globoko simbolno dejanje. Občina Ljutomer, pod vodstvom županje Olge Karba, je želela ob prazniku občine znova povezati lokalno skupnost z zgodbo svetovnega pomena, ki je zrasla prav tukaj.
»Kiosk K67, simbol izvirnega slovenskega oblikovanja in pionirske industrijske vizije, se vrača tja, kjer je nastal: domov, v Ljutomer. To je zgodba o pogumu, znanju, sodelovanju in inovativnosti, ki presega čas in prostor,« je poudarila županja.
Obnovljeni kiosk K67 na Glavnem trgu danes stoji kot opomnik na to, kaj vse zmore skupnost, ki verjame v svoje ideje in v sodelovanje med ustvarjalci in inženirji.
