Prekmurska šunka je od pred kratkim zaščitena, a Zveza potrošnikov Slovenije opozarja, da prekmurska šunka ne izvira nujno povsem iz Prekmurja.
Minuli teden smo v prispevku Poleg gibanice sedaj zaščitena še prekmurska šunka poročali, da je Prekmurska šunka postala 20. slovenski proizvod, ki je registriran pri Evropski komisiji ter tako postala zaščitena. A v Zvezi potrošnikov Slovenije opozarjajo, da Prekmurska šunka ni nujno povsem prekmurska oziroma slovenskega porekla.
Definiran način sušenja, ne izvor mesa
Prekmurska šunka je definirana kot prekajena in sušena mesnina, pridobljena iz svežega stegna prašiča brez kosti. Definiran je tudi način sušenja ter zorenja, značilna barva, okus in vonj. Zveza potrošnikov Slovenije pri tem opozarja, da za prekmursko šunko ni nikjer posebej definirano, da bi moralo meso, ki se uporablja za njeno pridelavo, biti slovenskega izvora. Tako ni nujno, da bi žival bila rojena, rejena in zaklana ter razkosana pri nas, temveč je meso lahko uvoženo iz Madžarske, Romunije ali od drugod.
Piranski soli tudi označba porekla
Istočasno, kot prekmurska šunka, pa je bila zaščitena tudi piranska sol, a s pomembno razliko. Medtem ko gre pri prekmurski šunki za Zaščiteno geografsko označbo, gre pri piranski soli za Zaščiteno označbo porekla. Ta, poleg načina pridelave, posebej definira še poreklo soli. Ta je omejena izključno na področje Sečoveljskih in Strunjanskih solin.
Prekmurska šunka
Je prekajena in sušena mesnina, pridobljena iz svežega stegna prašiča brez kosti. Ima standardno in prepoznavno hruškasto obliko z enakomerno rdečerjavo barvo površine kože. Njena posebnost je v tradicionalnem načinu predelave. Svinjska stegna natrejo s soljo in začimbami. Pred dimljenjem s stegen odstranijo odvečno sol. Za uspešno zorenje so potrebne suhe in ostre zime. Izjemnost Prekmurske šunke je v sušenju in dolgotrajnem zorenju v specifičnih pokrajinskih podnebnih razmerah. Med vsaj 6 mesečnim zorenjem se oblikuje značilen vonj in okus ter rubinasto rdeča barva zrele prekajene mišičnine in enakomerna smetanasto bela barva podkožne slanine. V vonju in okusu je čutiti prijetno zaznavo dima. (Vir: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje)
Piranska sol
Piranska sol je morska sol, ki jo pridobivajo izključno na področju Sečoveljskih in Strunjanskih solin na naravni podlagi, imenovani "petola". Petola je en centimeter debela, umetno gojena skorja, ki jo sestavljajo modrozelene cepljivke, sadra, karbonatni minerali ter v manjši meri tudi glina. Vloga petole je dvojna – v prvi vrsti se sol ne meša z morskim blatom v podlagi in s tem pridobi na čistosti in beli barvi, deluje pa tudi kot biološki filter, ki zadržuje vgrajevanje posameznih ionov težkih kovin v kristal soli. Piransko sol pridelujejo po več kot 700 let starem izročilu, zgolj s tradicionalnimi orodji in izključno ročno, z dnevnim pobiranjem. Ob kristalizaciji se sol oblikuje v bele do sive kristale, z možnimi ostanki primesi naravnega izvora. Zaradi načina pobiranja so kristali soli krhki in hitro topni. Zrno soli ima po drobljenju izrazit vonj po morju. Piranska sol - solni cvet kristalizira na površini slanice v kristalizacijskih bazenih, kar mu daje posebno značilno kristalno strukturo, v kateri je ujeta slanica. Oblika kristala in v njem ujeta slanica pripomore k njegovi hitrejši topnosti. Piranska sol je nerafinirana in ni prana, zato vsebuje mineralne sestavine v naravnem ravnotežju ter ne vsebuje nobenih aditivov.
