Pomurje prednjači po številu pisanih fasad, pravi krajinska arhitektka Darja Matjašec, kar po njenem mnenju »vnaša v prostor nemir, nered, predvsem pa podobo, ki prej spominja na cirkus, kot pa bivalno, turistično, visoko produktivno, kulturno in še kakšn
Kako bi opisali Pomurje? Žitna polja, zeleni gozdovi, tradicionalna arhitektura … A le na fotografijah. V zadnjem času se namreč prostorska kultura Pomurja bistveno spreminja. O tem smo se pogovarjali z Darjo Matjašec, krajinsko arhitektko iz Murske Sobote in docentko na Oddelku za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Med drugim je kritična do živobarvnih fasad, ki so se v zadnjih letih kot nekakšno tekmovanje v drugačnosti in izstopanju razširile tudi v podeželskem okolju Pomurja.
Kaj je po vašem mnenju vzrok za odmik gradnje v Pomurju od bogate dediščine preteklosti?
Predvsem odsotnost odgovornosti, znanja, ambicij in brezbrižno serviranje politike dobička željnim investitorjem. In vedno, seveda, poudarjam, da tudi stroka nosi velik del odgovornosti. V pomurski regiji se pozna izjemna zaprtost trga, kjer praviloma deluje lokalna stroka, kar pomeni odsotnost konkurence, ki je sicer povod za nenehen razvoj znanja in kakovosti. Pojavljajo pa se tudi težave, da projektirajo objekte kolegi, ki za to niso pristojni, s čimer se je pospešeno začelo soočati Društvo arhitektov Pomurja, s svojimi aktivnostmi in problemi pa je pred kratkim seznanilo tudi Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, kjer so že bile izvedene posamezne aktivnosti reševanja te problematike.
Katere arhitekturne napake delamo v Pomurju?
V Pomurju smo, tako kot v celotni Sloveniji, pozabili na prostorsko načrtovanje na regionalni ravni in sodelovanje občin pri tem. Še vedno obžalujem, da pred dobrimi desetimi leti na Regionalni razvojni agenciji Mura nismo zmogli tega napora. Če bi to šlo skozi, ne bi bilo treba, da vsaka občina posebej dela svoj Občinski prostorski načrt in se prostorsko razvija ne glede na sosednjo občino. Napaka je bila strojena tudi s pomursko avtocesto mimo Murske Sobote, ki ni prevzela funkcije mestne obvoznice, kot se je to zgodilo na primer v Lendavi. Zdaj imamo tako situacijo, da gre avtocesta blizu mesta, pa vseeno toliko vstran, da je bila potrebna gradnja obvoznice. Kaj je narobe v Murski Soboti, sem s kolegico Majo Simoneti zapisala pred desetimi leti na Trajektu, spletnem portalu za prostorsko kulturo. Ta dejstva še zdaj držijo, situacija v prostoru pa se je od takrat samo še poslabšala. To so bile osnovne napake na makro nivoju.
Napake na mikro nivoju pa se delajo zaradi premajhne osveščenosti predstavnikov lokalnih skupnosti in zasebnih investitorjev, ki se zrcalijo v neustrezni urejenosti prostora, na primer nekontrolirano oglaševanje v prostoru, pisane oziroma kričeče fasade, množica kontejnerjev z gospodinjskimi odpadki iz naših kuhinj, ki kazijo javni odprt prostor, prometni rondoji, ki so prevzeli reprezentativne funkcije trgov in parkov in tako dalje.
Kako komentirate vse večjo pisanost fasad na stanovanjskih ali nestanovanjskih objektih po Pomurju?
Na Twitterju se je povsem spontano razvila pobuda za ustanovitev spletnega portala Pisane fasade, kjer se objavljajo objekti in ureditve, ki ustvarjajo prostorski kaos na območju celotne države. Objavljajo se pisane fasade, kontejnerji za odpadke, rondoji z neverjetnimi ureditvami, oglasne table …, vse v odprtem javnem prostoru. To so prvine, ki kazijo podobo prostora. Te so posebej izpostavljene, ker verjamem, da bi jih lahko le z nekaj ukrepi sanirali, rezultati v prostoru pa bi bili očitni.
Nekatere občine imajo v svojih prostorskih aktih navedeno, kakšne barve fasad so na območju občine dovoljene. Praviloma se je v času osamosvojitve Slovenije v gradbenih dovoljenjih zapisalo barvo fasade. Ponekod pa barva fasade ni regulirana in je dovoljeno praktično vse, to pa se je nekontrolirano preneslo potem tudi v občine, kjer so barve fasad regulirane. Barv trenutno ne kontrolira nihče. Glede na dober pregled stanja v celotni državi opažam, da imajo pomurska regija in morda še Slovenske gorice največ pisanih fasad, kar vnaša v prostor nemir, nered, predvsem pa podobo, ki prej spominja na cirkus, kot pa bivalno, turistično, visoko produktivno, kulturno in še kakšno okolje. S tem, da ljudje svoje hiše odenejo v kričeče barve, znižujejo vrednost svojih in posledično sosedovih nepremičnin, prav tako pa znižujejo bivalno kakovost sosedov in na sploh kakovost podobe nekega naselja, ki bi se morala zrcaliti v družbeno prepoznanih normah in ne v okusu posameznika. Pri tem naj izpostavim na primer to, da na turističnih prospektih Pomurja ali posameznih destinacij znotraj njega ne boste našli kričečih fasad, ampak bodo fotografije dajale vtis urejene podobe prostora s kakovostno arhitekturo, značilno krajino.
Kako sicer doživljate prostorsko kulturo Pomurja?
Prostorska kultura Pomurja je na razmeroma nizki ravni. Tam, kjer je na razvoj vplival večji investicijski zagon, se je na prostorsko kulturo večinoma pozabilo. Investitorje so v glavnem vodili interesi po čim večjem dobičku, lokalne skupnosti pa niso znale zagovarjati javnega interesa, ki bi omogočil, da se investicije v gradnje načrtujejo tako, da je vključen tudi interes najširše javnosti. To na primer pomeni, da bi morala neka lokalna skupnost v sodelovanju z lastnikom turističnega kompleksa načrtovati tudi rekreacijsko infrastrukturo v celotni občini in tudi širše. Ali pa, da prostorskega razvoja in urbanizma ne more načrtovati lastnik ogromnega števila zemljišč, ampak mora biti to posledica vključenosti različnih akterjev. Neustrezen prostorski razvoj se potem zrcali v spremenjenih navadah prebivalcev, ki ne morejo več peš v trgovino, ampak za nakup živil potrebujejo avtomobil. Ker se kar naenkrat spremenijo vozne destinacije, obstoječa cestna infrastruktura ne funkcionira več, zato so potrebne vedno nove ceste, ki povsem spremenijo podobo mesta, v Murski Soboti pa se je na primer zgodilo celo to, da imamo povsem izpraznjen center mesta, mestoma pa tudi celo neurejen, ker čaka nov investicijski zagon.
Kakšen potencial vidite v našem domačem prostoru?
Potencial tako vidim predvsem v večji urejenosti krajev, ki bi moral biti posledica strokovnega dela v sodelovanju z zainteresirano javnostjo. V javnosti se pojavlja premalo kritike, stroka govori nerazumljiv jezik, zato posledično ljudje, pa tudi predstavniki lokalnih skupnosti, niso dovolj ozaveščeni. K sreči se je razvoj večinoma usmerjal v urbana okolja, podeželski del pa je ostal nedotaknjen, zato bi ga veljajo razvijati v duhu naravnih danosti in skladno z zakonitostmi v prostoru. Dobro bi morali premisliti, v kaj želimo razviti naše podeželje in v čem je njegova prihodnost. Ne verjamem, da je to v obrtnih conah in velikih gradbenih posegih, ampak v dejavnostih, ki izkoriščajo kulturno izročilo, lokalne značilnosti in dušo Prekmurja. Vedno bolj bo cenjeno lokalno prepoznavno in tradicionalno, ne pa globalno in brezbrižno. To Prekmurje z izjemo urbanih središč ima in mora to tudi ustrezno razvijati. Morda to razvijati načrtno in sistematično, ne pa od primera do primera ter nepovezano.
Lahko izpostavite kakšne arhitekturne bisere Pomurja, iz katerih bi lahko črpali navdih ali se po njih zgledovali?
Predvsem bi morali črpati iz značilnosti prostora in tradicionalne arhitekture. To sicer ne pomeni, da moramo graditi tradicionalno arhitekturo, ampak da mora biti novodobna arhitektura v sozvočju z njo v odnosu do prostora in prilagojena novemu načinu bivanja. Veliko je obstoječih objektov, za katere ne bi bilo potrebno, da propadajo, ker so ljudje raje gradili nove objekte, ampak jih je treba prenoviti. Nekaj kakovostnih prenov in novogradenj imamo, zato bi jih bilo treba več promovirati.
Hvala za pogovor!
