VIDEO: Sandi Červek o dvomu, Murski Soboti in ustvarjanju: »Kljub vsem nagradam dvomi ostajajo«

Akademski slikar Sandi Červek iz Murske Sobote je v oddaji Med Nama na televiziji IDEA odkrito spregovoril o svoji umetniški poti, ustvarjalnem ritmu in prostoru, iz katerega izhaja.

Pogovor se ni ustavil le pri sveži Jakopičevi nagradi za življenjsko delo, ampak je odprl tudi širša vprašanja položaja umetnika izven centra, pomena dvoma pri delu in odnosa med Mursko Soboto ter Ljubljano.

Nagrada, ki je prinesla tudi napor

Červek je priznal, da ga je novica o nagradi presenetila bolj, kot bi kdo pričakoval.

»Moram pa povedati, da te nagrade sploh nisem pričakoval, sploh pa ne nagrade za življenjsko delo. Ko sem dobil to sporočilo, da sem dobil, me je skoraj kap,« je dejal Červek.

Namesto mirnega občutka zadoščenja je sledil val obveznosti, intervjujev in poti v Ljubljano.

»Vsak dan sem se mogel peljati v Ljubljano, pa postavljanje razstave v Društvu likovnih umetnikov Slovenije,« je še povedal sogovornik.

Prav zato je dodal, da mu je po svoje žal, ker ob nagradi ni mogel bolj uživati. Čas po razglasitvi je bil po njegovih besedah predvsem naporen, šele zdaj pa prihaja trenutek, ko lahko zares premisli, kaj se je zgodilo.

Dvom kot stalnica ustvarjanja

Ena osrednjih misli pogovora je bila, da tudi največja priznanja ne odpravijo notranje negotovosti.

»Kljub vsem nagradam, kar jih dobiš, od Prešernove do Jakopičeve, dvomi ostajajo. Če se vedno ukvarjaš z nečim novim, kar še ni bilo narejeno, absolutno da dvomiš,« je dejal Sandi Červek.

Dvomi so po njegovih besedah včasih večji, včasih manjši, vendar ostajajo stalnica. Prav zato nagrada zanj nikakor ne pomeni zaključka poti, ampak le enega od trenutkov na njej.

Umetnik iz Prekmurja in občutek, da mora ostati na robu

Červek je v pogovoru brez olepševanja spregovoril tudi o občutku, da umetnik iz Prekmurja pogosto težje pride do polnega priznanja.

»Vsak ustvarjalec mora imeti neko sigurno neko samozavest in se zaveda lastnega početja, lastnega slikanja. Zdi se mi, da so me določene galerije ali pa določeni ljudje malo skrivali ali pa dali na stran, ok, ti si s Prekmurja, si dober, ampak kar tam ostani,« je povedal v pogovoru Med Nama na televiziji IDEA.

Potrditev je zato, kot je povedal, večkrat dobil na mednarodnih razstavah po Evropi, kjer je sodeloval na selekcijskih predstavitvah Slovenije. 

Murska Sobota kot pravo okolje

Čeprav je že kot petnajstletnik odšel v Ljubljano na srednjo šolo za oblikovanje in tam pozneje preživel tudi študijska leta, je po koncu akademije vedel, da se želi vrniti.

»Ko sem pa končal diplomo, pa sem se preselil v Mursko Soboto. To sem videl, da je to okolje tisto pravo zame. Bil sem zelo introvertiran tip in mi je odgovarjala samota,« je dejal.

Prav mir in odsotnost stalnih prekinitev sta po njegovih besedah ključna za delo. V Murski Soboti je našel okolje, kjer je lahko ustvarjal brez nepotrebnega hrupa, brez nenapovedanih obiskov v ateljeju in brez občutka, da mora svoje delo razkrivati, še preden je sam pripravljen.

»V tem smislu je Murska Sobota idealna. Za mene je idealna,« je povedal prejemnik Jakopičeve nagrade.

Dodal je, da so velika mesta pomembna za mlade, za študij in za stik s kulturnim dogajanjem, sam pa je po letih v prestolnici ugotovil, da zares potrebuje drugačen ritem.

Nekoč bogata regija, danes bolj provincialna

V pogovoru se je vrnil tudi v čas svojega odraščanja in ob tem posebej poudaril, da je bila Murska Sobota v sedemdesetih letih drugačno mesto kot danes.

»To mesto je bilo super. Murska Sobota nikoli ni bila majhno mesto,« je povedal.

Po njegovem mnenju je danes precej bolj provincialna, kot je bila v času, ko je regija živela od velikih sistemov in močne gospodarske strukture. Spomnil je na čas Mure, Pomurke, Panonije, Triglava in drugih podjetij, ki so regiji dajala moč in samozavest. 

Prav v takšnem okolju je odraščal, zato tudi današnji pogled na položaj mladih umetnikov ni optimističen. Ocenil je, da si danes težko predstavlja, da bi se mladi ustvarjalci vračali v Mursko Soboto, če jim ne bi bili ponujeni konkretni pogoji za delo.

Začetki brez udobja

Tudi sam sicer ni začel v idealnih razmerah. Spomnil se je dela v kleti, na podstrešju in v starih, neogrevanih prostorih. Današnje pogoje za delo je dobil šele pozno, ko mu je zdajšnji galerist omogočil velik atelje in produkcijsko varnost.

Prav zato v pogovoru večkrat poudari, da ustvarjalna pot ni romantizirana zgodba, ampak dolgotrajno vztrajanje, pogosto tudi v slabih razmerah. Ob tem je spomnil, da se ne da čakati na idealne okoliščine, ampak je treba delati tudi takrat, ko pogoji niso najboljši.

Trda koža in vztrajanje

Del pogovora je namenil tudi odzivom na svoje prve črne slike, ki sprva niso naletele na enoznačno razumevanje. Spomnil se je ostrih kritik, tudi s strani kolegov, in nizkotnih udarcev, ki so ga spremljali v začetnih fazah.

»Moraš imeti trdo kožo. Ne gledaj, kaj ti kdo pove, moraš delati naprej svoje, ker enkrat bo pa prišel čas,« je povedal Červek.

Prav v tem je tudi jedro njegovega razumevanja umetnosti. Ne kot iskanja všečnosti, ampak kot dolge, pogosto samotne in zahtevne poti.

Mir, atelje in vsakdan

Ob koncu pogovora je bilo jasno, da se želi po obdobju medijske pozornosti čim prej vrniti v svoj običajni ritem.

»Jaz si samo to želim in več miru,« je povedal Červek.

Ta mir zanj pomeni nekaj zelo konkretnega: atelje, delo, dom, kava, prijatelji. Ne velikih besed, ne javnega blišča, ampak ponovljiv, tih vsakdan, v katerem lahko nastaja novo delo.

O oddaji Med nama …

Oddaja Med nama je na programu televizije IDEA vsako sredo, ob 18.30 in 20.15, s ponovitvami ob nedeljah, ob 18.00 in 20.00. Oddaje so dostopne tudi na YouTubu in Spotifyu.

Sogovornike poleg Uroša Maučeca v oddaji gostijo še Samanta Gomboc, Miša Zečević in Benjamin Langer.