VIDEO: Jure Kuhar, eden najboljših slovenskih rokoborcev: »Šport ti da vztrajnost, ker brez vztrajnosti v športu ni nič«

V oddaji Športna IDEA na televiziji IDEA je tokrat gostoval Jure Kuhar, eden najuspešnejših slovenskih rokoborcev v grško-rimskem slogu.

V karieri je tekmoval v različnih težnostnih kategorijah. Kot je pojasnil, so se te spreminjale z njegovim odraščanjem in razvojem.

»Tekmoval sem v kategoriji 75 kilogramov, včasih tudi do 80 oziroma 84 kilogramov,« je povedal.

Kuhar je leta 2014 osvojil bronasto medaljo na svetovnem vojaškem prvenstvu v Združenih državah Amerike. Istega leta je slavil tudi na mednarodnem turnirju Zagreb Open 2014.

Olimpijske igre so bile velik cilj

Velik cilj njegove kariere je bila uvrstitev na olimpijske igre. Kot je povedal, to ni bil le njegov osebni cilj, ampak cilj širšega rokoborskega okolja v Sloveniji.

»Na žalost se ni izšlo po nekih naših načrtih, ampak poskušali smo vse, kar smo lahko. Trudili smo se, bili smo blizu,« je povedal.

Ob pogledu nazaj je poudaril, da je bil že boj za olimpijsko vozovnico velik uspeh za slovensko rokoborbo. Najbolj se mu v spomin ni vtisnila medalja, ampak ravno trenutek, ko se leta 2012 ni uspel uvrstiti na olimpijske igre.

»Tam je bila velika priložnost, ki je nisem izkoristil,« je povedal.

Rokoborba kot prvinska oblika borjenja

Kuhar je v pogovoru poudaril, da je rokoborba kontaktni in individualni šport, v katerem se tekmovalca borita ena proti ena. Bistvo je, da tekmovalec nasprotnika spravi na hrbet, na obe lopatici, in ga tam nadzoruje.

»Mislim, da je nekako najbolj prvinska oblika borjenja, kjer je prepovedano poškodovanje nasprotnika, kar je redko v borilnih športih,« je povedal.

Sam je tekmoval v grško-rimskem slogu. Kot je pojasnil, ima ta slog v Sloveniji dolgo tradicijo, zato izbire pravzaprav ni bilo veliko.

Treningi so zahtevali moč, vzdržljivost in disciplino

Na vrhuncu kariere je bil trening rokoborca sestavljen iz več različnih sklopov. Kuhar je poudaril, da rokoborba razvija moč, vzdržljivost, hitrost, koordinacijo in druge gibalne sposobnosti.

Vsak trening se je začel z ogrevanjem, v katerega je bila vključena tudi talna gimnastika. Nato so sledili tehnični treningi ali borbe.

»Navadno je bilo okrog štiri do pet rokoborskih treningov na teden,« je pojasnil.

Ob tem so imeli še dva do tri treninge za moč ter dva do tri tekaške oziroma atletske treninge.

Pomemben del športa so bile tudi težnostne kategorije. Kuhar je povedal, da so rokoborci iskali prednost tudi z zbijanjem kilogramov.

Šport otrokom daje samozavest

Danes je Kuhar športni pedagog. Končal je fakulteto za šport in poučuje športno vzgojo na osnovni šoli.

Kot je poudaril, je rokoborba za otroke pomembna zato, ker razvija vse gibalne sposobnosti, hkrati pa močno vpliva na samozavest.

»Že to, da nekdo gre na blazino, stopi na blazino, pomeni, da je od sebe dal trud oziroma je premagal strah,« je povedal.

Po njegovih besedah je prav to ena ključnih lastnosti rokoborbe. Tekmovalec je na blazini sam, čeprav ga lahko drugi spodbujajo.

Nov klub v Puconcih

Kuhar je spregovoril tudi o pomenu športa v času digitalizacije in družabnih omrežij. Po njegovem mnenju šport otroke odmakne od telefonov in računalnikov ter jih spodbudi h gibanju.

»Šport ti da vztrajnost, ker brez vztrajnosti v športu ni nič,« je povedal.

Ob tem je izpostavil še samozavest, veselje do gibanja in boljše zdravje v odrasli dobi. Mladi, ki jih zanima rokoborba, se lahko vključijo tudi v nov klub v Puconcih, kjer deluje Kuhar.

»Ni vse v zmagi in porazih. Važno je, da se otroci zabavajo, da nekako normalno odraščajo skozi šport,« je povedal.