Čeprav je bil Josip Benko eden najpomembnejših podjetnikov v Prekmurju med obema vojnama in je pomembno vplival na politični, gospodarski in prosvetni razvoj pokrajine ob Muri, se njegovega imena po več kot sedmih desetletjih od smrti še zmeraj drži rahel madež izdajalca, s katerim ga je zaznamovala nova oblast na montiranem procesu leta 1945.
Edita Toplak Benko dedka Josipa ni poznala, saj je bila rojena pet let po njegovi tragični smrti.
»Iz pripovedovanj staršev pa vem, da je bil dedek strog, zelo sposoben, a pravičen, skratka pravi gospodarstvenik.«
Josip Benko se je rodil leta 1889 v prekmurski vasi Tešanovci, kjer je pomagal v očetovi delavnici in na kmetiji. Po preselitvi družine v Mursko Soboto tik pred začetkom prve svetovne vojne je oče odprl obrtno delavnico in restavracijo, sin Josip pa se je kljub želji postati inženir pokoril očetovim načrtom in se v tamkajšnji meščanski šoli izučil za mesarja. Med vojno so ga vpoklicali v madžarsko vojsko, kjer se je zaradi izkušenj rokovanja z mesom zaposlil kot skrbnik skladišča z živili v Sombotelu.
Po vrnitvi v domovino je prevzel očetovo klavnico, jo dogradil in povečal njene zmogljivosti.
»Z babico Rozalijo se je poročil, ko je bila stara šele 14 let, zaradi mladoletnosti so ji morali starši za pridobitev dovoljenja za poroko dokupiti dve leti. V družini so bila tri dekleta, a zaradi delno pohabljene noge je prav ona dobila vso očetovo doto,« pripoveduje Edita Toplak Benko.
S pomočjo tastovega premoženja, ki ga je prodal, in očetove dediščine je Josip Benko začel uresničevati ambiciozne načrte o izgradnji pomembne industrijske klavnice in tovarne mesnih izdelkov.
Eden največjih zaposlovalcev v Prekmurju
Tovarna se je sprva ukvarjala z zakolom svinj in goveda. Meso je prodajal v lastnih mesnicah in prodajalnah, ustanovljenih po vsej Kraljevini Jugoslaviji, veliko mesa pa je izvozil v evropska mesta, kot so Gradec, Dunaj, Trst, Milano, Innsbruck, Atene, in celo čez lužo v Toronto. Za tak uspeh je v veliki meri zaslužno takratno ministrstvo za kmetijstvo v Beogradu, ki je Benku že leto po odprtju tovarne podelilo pravico monopolnega izvoza prekmurske živine.
To mu je omogočilo, da je cene določal sam, nižje od slovenskega povprečja, zaradi česar je bil v sporih z drugimi slovenskimi izvozniki. Monopol je obdržal vse do razpada Kraljevine Jugoslavije.
V drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja se je Benko poleg zakola živine in prodaje svežega mesa lotil njegove predelave. Svetovna gospodarska kriza leta 1929 ga ni prizadela; nasprotno je v tem času tovarno dodatno opremil in vpeljal novo tehnologijo, ki je omogočala izdelavo različnih vrst konzerviranih mesnin: šunke, salame, hrenovke. Z novimi izdelki je Benko razširil trgovanje na preostale evropske države, v ZDA in na Bližnji vzhod.
Po drugi svetovni vojni se je tovarna preoblikovala in preimenovala v ABC Pomurko, ki je bila temelj živilskopredelovalne industrije v pokrajini ob Muri do njenega žalostnega konca leta 2009.
Podjetna žilica in ambicioznost Benku nista dovolili mirovati; preizkusil se je tudi v poljedelstvu in na finančnem področju. S prihodki iz mesne industrije je kupoval številna posestva v Jugoslaviji in na Madžarskem, na nekaterih od njih je zasadil obsežne vinograde in sadovnjake, v katere je vpeljal sodobne gojitvene metode. Ustanovil je Kreditno zadrugo za trgovino in obrt, kasneje preoblikovano v Kreditno banko in trgovsko družbo Veletrgovina vina Murska krajine.
Zaradi bogastva in širokosrčnosti je bil med ljudmi priljubljen kot radodaren posojilodajalec, vendar je bil pri poslih dosleden, zato je zelo skrbno vodil evidenco dolžnikov, med katerimi sta se znašla celo žena in sin edinec Jože.
Edita Toplak Benko pripoveduje, da je nekoč v zameno za plačilo od Nemcev dobil 137 avtomobilov znamke Mercedes, ki jih je predal sinu in ga zadolžil za prodajo. V ta namen je odprl dve trgovini in tako postal največji prodajalec avtomobilov v Kraljevini Jugoslaviji.
V prostem času gasilec, lovec, evangeličanski inšpektor
Bogato družbeno življenje je zapolnjeval kot strasten gasilec, navdušen lovec in zaprisežen pripadnik Sokolov. Pri gasilski organizaciji v Murski Soboti, v katero se je vključil takoj po preselitvi iz rojstne vasi, je z nabavo orodnega vozila, sodobne prevozne motorne brizgalke in avtocisterne skrbel za posodabljanje gasilske tehnike in blaginjo Prekmurcev.
Ob poplavah je organiziral preskrbo ogroženega prebivalstva, ki jo je delno financiral z lastnimi sredstvi, ter sanacijo poplavljenih predelov. Istočasno je sodeloval pri ustanovitvi in vodstvu Prekmurskega lovskega društva, katerega cilji so bili doseči boljšo organiziranost in opremljenost lovcev ter boj proti nezakonitemu in brezvestnemu pobijanju divjadi.
Kot član sokolskega društva je sodeloval pri gradnji sokolskega doma, v času političnih sprememb pa je deloval tudi v smeri ohranjanja slovenske identitete in kulturnih vrednot v Prekmurju. Podpiral je tudi druge organizacije, med drugim Ciril-Metodovo družbo, ki je kot širiteljica prosvete in napredka prekmurskim obmejnim šolam več let darovala šolske in leposlovne knjige, božičnice in gledališke odre.
Kot sinu zavednih evangeličanov mu je Prekmurska evangeličanska cerkev zaupala položaj inšpektorja seniorata (upravne enote Evangeličanske cerkve, ki obsega več župnij). Na svojem dvorcu v Mačkovcih je pogosto gostil takratno duhovščino, prav tako rad se je udeleževal cerkvenih zborov in svečanosti ter finančno podpiral nakup sakralne opreme.
Politika v službi gospodarstva
Za politiko se je začel zanimati kmalu po koncu prve svetovne vojne, ko je finančno podprl nastanek Murske republike, ki naj bi, sledeč idejam oktobrske revolucije po načelih demokracije, enakopravnosti in pravični razdelitvi zemlje, Prekmurce združila v ozemeljsko in politično samostojno entiteto.
Zaradi strahu pred pregonom je pobegnil na Štajersko in se v Prekmurje vrnil po jugoslovanski zasedbi pokrajine avgusta 1919. Aktivneje je v politiko vstopil konec leta 1925, ko si je predvsem zaradi prizadevanja za elektrifikacijo Murske Sobote pridobil zaupanje večine volivcev in bil izvoljen za gerenta mesta, začasno imenovanega predstojnika občinske uprave.
Že dve leti kasneje je postal župan Murske Sobote in na položaju ostal do leta 1930, ko je bil z odlokom notranjega ministra imenovan za banskega svetnika. Kot gerent in župan je izpolnil predvolilne obljube in moderniziral Mursko Soboto s številnim ukrepi: elektrificiral je mesto, uredil cestno in kanalizacijsko omrežje ter izboljšal učinkovitost uradništva. Prav tako je vzpostavil nekatere pomembne lokalne institucije: gimnazijo, okrajno sodišče in davčno upravo. Kot banski svetnik si je v sodelovanju s svetniki preostalih prekmurskih občin prizadeval za gradnjo nove murskosoboške bolnišnice in za vpeljavo agrarne reforme.
Že v zgodnjih 20. letih je vzpostavil stik z vplivnim srbskim politikom in takratnim finančnim ministrom ter kasnejšim predsednikom vlade Kraljevine Jugoslavije dr. Milanom Stojadinovićem, ki se je mudil v Prekmurju na političnem shodu. Osem let pozneje je na listi Stojadinovićeve Narodne radikalne stranke kandidiral in bil izvoljen za poslanca državnega zbora.
Veljal je za priljubljenega politika, čigar pisarno so zmeraj oblegali številni rojaki, ki so iskali nasvete in pomoč. Prav zaradi prezaposlenosti s politiko se je odločil odstopiti s položaja poslanca in se posvetiti vodenju svojih podjetij. Kot trdijo številni avtorji, je bil Benko v prvi vrsti gospodarstvenik, ki je politiko uspešno uporabljal v lastne ekonomske namene, vendar mu obenem priznavajo, da so imeli od njegovih dobičkov korist tudi drugi.
Dohodke iz poslanske plače je v glavnem porabil za pomoč revnim, študentom in ustanovam, ki so se ukvarjale s humanitarnim delom, da ni bil le krut kapitalist, temveč dobrotnik in pravičen delodajalec, pa potrjuje njegova vnukinja Edita Toplak Benko:
»Do delavcev je bil strog, a pošten. Zaposleni so si lahko vsako soboto domov odnesli določeno količino mesa za ves teden prehrane, ob večjih praznikih pa jim je dajal manjša darila. V bližnjih Černelavcih jim je celo gradil hiše, ki pa zaradi vojne niso bile nikoli dokončane.«
Benko je svoje politične, strokovne in narodnozavedne nazore kot ustanovitelj in izdajatelj objavljal v časniku Murska krajina, ki je tedensko izhajal med letoma 1932 in 1941. Tednik, ki je kmalu postal pomembno prekmursko glasilo, je bralcem prinašal izredno pester nabor novic in mnenj o agrarni reformi, zakonih s področja gospodarstva, trendih v svetovni ekonomiji, vzreji živali in njihovih boleznih, gojenju sadnega drevja in zatiranju škodljivcev.
Politična usmeritev Murske krajine je bila prepoznavna v številnih prispevkih, ki so bili vidno agitacijsko naravnani. Iz besedil Murske krajine so pogosto vela tudi izdajateljeva izrecna protivojna naravnanost, svarjenje pred nevarnostmi nove vojaške katastrofe, odpor do nacizma in fašizma ter narodnobuditeljske težnje.
Obsodba in usmrtitev
Kmalu po koncu druge svetovne vojne so Josipa Benka obsodili izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Edita Toplak Benko pripoveduje, da mu je »ob približevanju konca vojne neki visoki ruski oficir svetoval, naj zapusti Jugoslavijo in pobegne v Avstrijo. Kar nekaj ljudi si je tako rešilo življenje, a ded je ostal, saj se ni počutil krivega.«
Vojaško sodišče Jugoslovanske armije za Štajersko in Prekmurje ga je junija 1945 spoznalo za krivega aktivnega sodelovanja z Madžari med okupacijo Prekmurja, sodelovanja pri madžarizaciji Slovencev, finančnega in materialnega podpiranja fašističnih organizacij ter ovadbe svojega uslužbenca in drugih pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja – te je madžarska oblast aretirala in obsodila na več let zapora.
Benku je sodišče prisodilo 12 let zapora, trajno izgubo državljanskih časti in zaplembo vsega premoženja, vendar je Višje vojaško sodišče za Slovenijo v Ljubljani že 12 dni kasneje sodbo spremenilo v smrtno kazen.
»Ker je imel ded v Vojvodini ogromno posestvo, s pomočjo katerega je prehranjeval partizane, je Tito poslal brzojavko, s katero ga je osebno pomilostil, vendar so v Murski Soboti sporočilo skrili v predal pisalne mize,« pripoveduje Edita Toplak Benko.
Pismo so našli prepozno in agenti Oddelka za zaščito naroda so 15. junija 1945 na murskosoboškem pokopališču Benka s streljanjem usmrtili.
»Umrl, ker je bil preveč bogat«
Zgodovinarji potrjujejo, da je Benko med drugo svetovno vojno res vzdrževal odnose z madžarskimi in nemškimi okupacijskimi oblastmi z namenom zaščite interesov svojega podjetja in prekmurskega gospodarstva, vendar hkrati ugotavljajo, da v sodnem spisu ni bilo nobenih ovadb ali obremenilnih gradiv ter da je celo pomagal narodnoosvobodilnemu gibanju v Prekmurju.
»Med vojno je pomagal tako partizanom kot Židom, z zagotavljanjem skrivališča pa je življenje rešil celo prekmurskemu pisatelju in uredniku Mišku Kranjcu, ki so ga zaradi organizacije odporniškega gibanja v Prekmurju iskale madžarske oblasti,« trdi Edita Toplak Benko in dodaja, da je nova oblast dedka odstranila zaradi lakote po njegovem premoženju: »Če bi imel dve trgovini, se mu ne bi nič zgodilo, vendar je bil preveč bogat.«
Oznaka Josipa Benka kot izdajalca je družino Benko trpinčila še skoraj pol stoletja po njegovi smrti.
»Oče in babica sta bila neprestano pod budnim očetom OZNE, niti sekunde nismo imeli mirnega življenja. Ob šestih zjutraj so po trije ali štirje agentje prihajali domov in po osem ur preiskovali stanovanje. Kot sedemletno deklico so me nekoč poiskali v prvem razredu osnovne šole in me preiskali, če imam pri sebi zlate palice. Še leta 1982 so mi brez pojasnila za leto dni odvzeli potni list. Ob vrnitvi so me obtožili kapitalističnega gledanja na svet, česar naj bi me naučil mrtev dedek,« se spominja Edita Toplak Benko, ki je leta 1992 na Temeljnem sodišču v Murski Soboti vložila zahtevo za obnovitev kazenskega postopka zoper Josipa Benka.
Naslednje leto je sodišče Benka spoznalo za nedolžnega.
Avtor članka: SBC Magazine
Avtor fotografij: Jože Kološa – Kološ
Izdaja: fototeka Pomurskega muzeja Murska Sobota, digitalna kopija