Z Dejanom Zavcem smo se pogovarjali o ubranitvi naslova, samih pripravah, ter pretepanju izven ringa.
Kakšni so prvi občutki po ubranitvi naslova? Je kakšna razlika v samih občutkih, ko prvič osvojiš naslov in potem ko ga obraniš?
Občutki so vsekakor fantastični. Prvič je le prvič in je verjetno prisotnih nekaj več emocij, ampak obraniti naslov doma pa je res nekaj posebnega. Že zaradi te publike, ki je najboljša na svetu.
Ste skozi borbo ves čas verjeli v ubranitev naslova?
Vedel sem, da je mogoče vse, vsak scenarij, ampak pri meni upanje umira zadnje, tako, da vseeno niti za trenutek nisem podvomil v ubranitev naslova.
Kaj je bila po vašem mnenju ključna stvar dvoboja?
Ključna stvar dvoboja sta bila po mojem vroče srce in hladna glava, še najbolj pa igra psihične in fizične pripravljenosti.
Kakšna je sama psihična priprava pred tako pomembnim dvobojem?
Pomembno je, da se zavedaš, da moraš dati maksimum za zmago in da si v ringu sam, da ti ne more nihče pomagati in si odvisen zgolj od samega sebe. Nikakor pa nikdar in nikoli ne smeš podcenjevati nasprotnika, saj se ti to kaj hitro maščuje.
Kako ste se pripravljali na ta dvoboj? So bile kakšne posebne priprave? Pojavila se je številka, da ste menda trenirali tudi do osemnajst ur na dan.
Priprave so potekale čisto po ustaljenem starem planu, kajti zmagovalnih kombinacij se ne menja. Osemnajst ur je bila zmotna številka, ki se je pojavljala kajti takšen tempo bi bilo po mojem mnenju nemogoče izdržati. Je pa res, da sem treniral v povprečju pet do šest ur dnevno.
Ste se na Argentinca pripravljali bolj specifično, glede na njegove predispozicije?
Ja moram povedati, da smo tukaj malo le spremenili samo taktiko, ki se je kasneje izkazala kot dobra, popolna. Treniral sem z sparing partnerji, tudi s takimi ki so bili do petnajst kilogramov težji od mene.
Z Isaacom Hlatshwayo ste se borili na 1700 metrih nadmorske višine, tokrat je borba potekala v Zmajevem gnezdu. Je bilo zaradi nadmorske višine takrat težje, oziroma sedaj lažje?
V Afriki je takrat zmagala železna volja in pa izkoriščanje življenske priložnosti, ki se mi je ponudila. Nadmorska višina ni bila kritična, saj se človek na dan uspe prilagoditi približno petstotim metrom nadmorske višine. Zaradi tega smo tja odpotovali že sedem dni prej. Bolj nevarne so višine nad 2500 metrov, kar pa se tiče zmajevega gnezda, pa sem tu tako ali tako doma.
Tokrat ste boksali pred domačo publiko, ali tudi v boksu to pomeni dokaj veliko prednost?
Seveda predstavlja prednost, a hkrati tudi večji psihični pritisk. Velikokrat tako nastane "problem" pri združevanju teh dveh elementov.
Je že znano kdaj vas čaka nova borba, nov izzivalec?
Nov izzivalec naj bi bil znan v prihodnjih dneh.
Kako ste proslavili ubranitev naslova?
Proslavljanje ni bilo nič kaj posebnega. Proslavljal sem takoj po borbi z navijači, ki so prišli iz Štajerke. Seveda pa smo se tudi doma razveselili, da lahko končno spet kaj počnemo skupaj, torej v tem primeru prosljavljamo.
Kaj vam daje motiv za naprej, kje iščete motivacijo?
Vedno dajem maksimum od sebe, torej ko to ne bo več dovolj, bom končal. Preveč časa sem posvetil boksu in vsemu temu, da bi bilo vse zastonj.
Od kje vzdevek mr.Simpatikus?
Vprašanje za trenerja, on mi ga je dal. (smeh)
Kakšna je razlika med amaterskim in profesionalnim boksom?
Glede na to, da je v amaterskem boksu dovoljeno boksati le maksimalno trikrat po tri minute, medtem ko je v profesionalnem možno boksati kar dvanajst rund, mislim, da je že fizična pripravljenost tista, ki odloča, dejavnik kjer se kaže razlika.
Večinoma trenirate v Nemčiji, kakšna je razlika v primerjavi s Slovenijo?
V Sloveniji zaenkrat ni boksarkih kadrov in potrebne kvalitete.
Vaša najtežja poškodba?
Prebita arkada in poškodba superspinatusa.
Ste se kdaj s kom stepli tudi izven ringa? Če ste se, kaj je pripeljalo do tega?
Ne izven ringa se še nisem stepel in se niti nimam namena saj imam pretepa dovolj po "službeni poti", mar ne? (smeh)
Če se malce oddaljiva od boksa, kaj drugače radi počnete v prostem času, kolikor ga imate?
Vsekakor je prostega časa zelo malo, če pa že je ga preživim in posvetim hčerkama Ivoni in Tiji, ter ženi Nataši. Seveda se nekaj časa najde tudi za prijatelje in širšo družino.
Kako vas pri vašem delu podpira družina?
Družina ima prav gotovo največje zasluge za moj, naš uspeh. Vem, da jim ni lahko, a me podpirajo pri mojem delu.
Za konec, kakšni so vaši načrti za po koncu kariere, kje in kako se vidite čez nekaj let, ko ne boste več aktivni boksar?
V nastajanju je športni center na Ptuju in zagotovo bom po koncu aktivne kariere deloval na takšen način, da bom lahko pripomogel v športu.
