1. Kakšni so vtisi iz prvenstva?
Nino: Vtisi so nepozabni, predvsem iz vidika kaj lahko naredi 3000 slovenskih navijačev v milijonskem mestu kot je Varšava. Seveda ne morem mimo odličnih iger slovenske reprezentance, ki je igrala fantastično in obnorela dvorano Torwar.
Andrej: Vtisi so slabi, saj je organizacija prvenstva slaba. Ljudje v Varšavi so nas ustavljali in nas spraševali kaj se dogaja, nikjer ni bilo nobene reklame, bilborda ali kakšnih zastavic, ki bi spominjale na to,da se EP odvija v Varšavi. Vhod v dvorano je bil prvi dan prvenstva zelo težaven, saj sta bila samo dva mala vhoda v dvorano.
Matej: Na EP je bilo fenomenalno, prava atmosfera, dobri ljudje, predvsem Slovenci, dosti zabave in veselja skupaj z našimi košarkaši, ki so igrali na vrhunskem nivoju. Navijanje pa je bilo fantastično.
Tomaž: Vtisi so fenomenalni. Kljub skoraj 17-urni vožnji do Varšave smo se imeli super. Že na prihodu na avtobus je bilo vzdušje tisto, ta pravo. Reprezentanca je odigrala dobre tekme, navijalo se je tudi dobro. Nekako so mi poleg Slovencev ostali v spominu še Španci, ki so prav tako prišli v kar solidnem številu, in bučno podpirali svojo reprezentanco. Na splošno ni bilo nobenih "prepucavanj" med navijači, ampak samo dobra volja in druženje.
2. Kako ste se pripravljali na tekme?
Nino: Priprava na tekme nas slovenskih navijačev je bila vse tri dni več ali manj ista. Zbor navijačev je bil pred slovenskim lokalom Brownarmia, kjer je prvi dan KZS podelil navijaške drese. Nato smo se počasi odpravili proti dvorani, seveda s postanki v drugih lokalih.(smeh)
Andrej: Nekih posebnih priprav ni bilo, razen tega da smo se par ur pred tekmo dobili v pubih in skupaj nadaljevali pot proti dvorani.
Matej: Večinoma smo se dobivali z drugimi slovenskimi navijači v lokalu, ki je bil rezerviran za nas slovenske navijače. Tam smo kaj spili in se poveselili, ter obiskali še nekaj lokalov na poti do dvorane in se pripravljali na še en nov spektakel naših košarkašev.
Tomaž: Nekih bistvenih priprav na tekmo ni bilo. Pač dopoldne oz. dan smo preživljali v Varšavi predvsem z ogledom mesta (seveda tudi kakšne dobre gostilne), da malo spoznamo Varšavo, Poljake in njihove značilnosti. Gre za veliko mesto, katerega si je vredno ogledati. Slabi 2 uri pred tekmo pa smo se odpravili proti dvorani. Pred dvorano je bilo potem, dogajanje na višku. Vsi smo komaj čakali, da vstopimo v dvorano zapojemo Zdravljico, in da se tekma prične.
3. Kakšna je bila atmosfera in samo navijanje z 3000 slovenskimi navijači?
Nino: Atmosfera je bila fantastična, združilo se nas je nekje 3000 slovenskih navijačev, ki smo pripravili nepozabno vzdušje, tako v dvorani Torwar kot na ulicah.
Andrej: V mestu je bila atmosfera fenomenalna. Ko smo se srečali s slovenskimi navijači iz drugih krajev Slovenije, smo takoj zapeli navijaške pesmi, potem pa je seveda sledila prva runda pive, komentarji in pričakovanja od slovenskih košarkarjev. V dvorani je bila atmosfera vroča in bučna, vendar so mene osebno motile "male trobe", ki tako močno piskajo, da se navijanje sploh ne sliši.
Matej: Skratka fenomenalno, nepozabno, od prve do zadnje minute s polnim plinom.
Tomaž: Med slovenskimi tekmami je bilo v dvorani izjemno vroče ozračje. Nasprotnikom se enostavno ni dalo dihati. Le more biti bi te "trobente" dal ukiniti, saj povsem uničijo to pravo košarkarsko navijanje (z žvižganjem ob nasprotnikovem napadu).Mogoče se sliši, samo 3000 Slovencev, vendar je v dvorani, ki uradno sprejme 5000 ljudi to ogromna številka. S tem da smo bili Slovenci dejansko v preveliki navijaški premoči. Navijalo se je super, atmosfera je bila prava, in prav nihče ni šparal z grlom. Po koncu EuroBasketa smo že nekako vsi čutili posledice neprestanega navijanja v izgubi glasu.
4.Ste bili redni gostje BrovnArmie(lokala za slovenske navijače)?
Nino: Prvi dan ja, potem pa smo ugotovili, tako mi kot drugi slovenski navijači, da so cene malce previsoke!
Andrej: Bili smo samo prvi dan, ker smo pozneje ugotovili da je BrovnArmia dražja za 20-30%. To je bil razlog da je naslednja dva dni nismo obiskali. Ostali slovenski navijači so se isto obnašali kot mi, takoda je bil pub drugi in tretji dan prazen.
Matej: No ja prvi dan že, vendar se jim je nekako ponesrečilo s cenami pijač, tako da smo se drugi dan odločili za cenejšo varianto. Drugače smo se dobivali tam, pili pa po vseh drugih lokalih na poti do dvorane.
Tomaž: Po pravici povedano smo bili tam samo prvi dan. Mi smo vedno ostali še na drugi tekmi, ki se je igrala v naši skupini. Po tej tekmi pa smo pač šli nekako po svoje.
5.Kakšni so bili občutki ob košu Lorbka proti Španiji?
Nino: Bilo je norooo! Preskočil sem pet vrst na tribuni(smeh)
Andrej: Deliri,deliri, skakali smo iz šestnajste vrste v deseto, mislim da to pove vse.
Matej: Fantastični vrhunec celotnega navijanja!
Tomaž: Hmmmmm, fenomenalni, evforija je bila na vrhuncu. Po zaostanku s 15 točkami nekako nihče ni povsem pričakoval, da se bomo vrnili. Vsi smo le potihoma upali. In, ko se je ponudila priložnost smo Slovenci začeli naglas na tribuni razmišljati. Najprej izsilimo podaljšek, v podaljšku pa potem zmagamo. Ko je zadel Lorbek je bilo najprej veselo. Potem so sodniki šli gledat posnetek, če je bil met pravočasen. Verjetno je bila to najdaljša minuta v življenju. V tej minuti smo Slovenci občutili vse, od veselja ob Lorbkovem košu, do obupa, kaj pa če ne bo koš priznan. No na koncu je litovski sodnik Brazauskas vstal in priznal koš. V tem trenutku je bila eksplozija navdušenja na tribuni, ljudje so plesali, peli, skakali, skratka redkokdaj doživiš kaj takega.
