Od igranja za avstrijske nižjeligaše se da živeti

Del nje so v zadnjih letih postali tudi številni pomurski nogometaši, ki so se s trebuhom za kruhom odpravili v avstrijske nižjeligaše. Kljub temu, da kraji, kjer igrajo, štejejo zgolj do nekaj tisoč prebivalcev, le-ti dihajo z nogometom. Tudi raven organiziranosti se močno približa vrhunskosti.



Aleš Gabor: »Organizacija kluba je na ravni slovenskih prvoligašev.«



Najizkušenejši izmed naših sogovornikov, sicer nekdanji igralec Bakovcev, Mure in Nafte, zastopa barve UFC Fehringa v 4. avstrijski ligi. V klub z več kot 60-letno tradicijo, je prestopil pred sedmimi leti, kakopak, zaradi denarja. Danes, pravi, mu ni žal. »Ta kraj živi za nogomet. Prav tako mislim, da je organizacija kluba na ravni prve slovenske lige. V Avstriji je to specifika, veliko vlagajo v infrastrukturo in mlade. To moraš doživeti, stvari so res izjemno dobro urejene.« Ker je tujec, od njega zahtevajo veliko. »Če si tujec, moraš biti vsaj dvakrat boljši kot domači igralci.« Klub, ki ima na svoji spletni strani tudi prodajne artikle za navijače, prav tako so na voljo vstopnice za študente, sezonske karte, družinski paketi kart in VIP karte, podpirajo številni podjetniki, lastniki diskotek, gradbenih podjetij, direktorji bank ter manjši sponzorji iz kraja, ki je od meje s Slovenijo oddaljen dobrih petdeset kilometrov. Povprečno tekme obišče okrog 700 ljudi, raven nogometa pa je po Gaborjevih besedah na ravni naše 2. lige. In finančni prilivi? »Da se lepo zaslužiti, vendar moraš vložiti precej truda, ker od tebe kot od tujca veliko pričakujejo. Če klubu ne gre dobro, si kot tujec prvi na odstrelu. To ni kot v Sloveniji.« Čeprav noče izdati konkretnega zneska, iz njega vendarle izvlečemo okvirno predstavo. »Zneski se lahko primerjajo tudi s tistimi, ki se gibljejo v slovenski prvi ligi. Od kluba do kluba je to seveda drugače.« Kasneje nam izda tudi, da je v zadnjem času nekajkrat bil v stiku tudi z murskosoboškim drugoligašem, vendar do dogovora ni prišlo. »Vedno sem bil za to, da bi se vsi, ki smo nekaj naredili v svoji karieri, pa smo igrali za Muro, vrnili. Če bi se to zgodilo, bi se vrnil tudi sam. To je ekipa, ki bi lahko v slovenski prvi ligi posegla med prve tri.«



Dejan Vrečič: »Tujci so pod budnim očesom kluba in navijačev.«



27-letni Vrečič, ki je v svoji karieri branil barve Bakovcev, Tišine in Mure, že od svojega 22-leta svoje nogometno znanje razdaja v Avstriji. Po uspešni odiseadi v Autu, kjer je tri sezone branil barve SV Halbenraina, zdaj že tretjo sezono igra za SV St. Anna am Aigen, ki nastopa v avstrijski 5. ligi. V petih sezonah, ki so v Avstriji za njim, je njegova statistika izjemna, saj je nasprotnikovo mrežo zatresel že več kot 100-krat, trikrat pa je bil tudi najboljši strelec lige. V klubu, katerega barve brani, in kjer kot trener deluje tudi nekdanji trener Mure Slobodan Djurič‡, je trenutno zelo zadovoljen. Slast igranja nogometa v Štajerski ligi je kanil okusiti potem ko je moral zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, kot še nekateri drugi domači igralci pri Muri 05 pod lastništvom Georga Subana, zapustiti klub. Finance sprva niso igrale tako pomembno vlogo. »S časom, ko greš  prideš v višje lige, pa vidiš, da se da zaslužiti,« razlaga nekdanji otrok Tišine. In kakšni so zneski? »Gibljejo se okrog povprečne slovenske plače mesečno, v katero niso vštete premije. V višji ligi kot igraš, več zaslužiš.« Tudi organizacija je na visoki ravni, razlaga: »Mislim da ima tri četrtine  klubov v naši ligi boljše razmere za treninge, boljše vodenje kluba, in delo z mladimi seveda, kot pa večina klubov v 2. slovenski nogometni ligi. Za naše razmere so njihovi vložki v klub zares veliki.« Pravi praznik nogometa se zgodi, ko nastopi dan tekme na domačem igrišču. Le-te na derbiju obišče tudi do 1200 gledalcev, povprečno pa okrog 600 na tekmo. Raven nogometne igre je po Vrečičevih besedah primerljiva z ravnijo 2. slovenske nogometne lige, izpostavi pa tudi odlično vzdušje v klubu: »Pozitivnost ljudi, ki so prisotni v našem klubu, je res velika, prav tako zagnanost domačinov, ki dajo veliko na naš klub in s tem prispevajo veliko svojega prostega časa, da vse teče kot mora.«



Jožek Špilak: »Zaslužim za povprečno pomursko plačo.«



Verjetno eden izmed manjših nogometnih vratarjev na pomurski ravnici, kar je »zmotilo« tudi novinarje Sportskih novosti pred leti, ko je še branil barve Mure (le-ta je takrat premagala hrvaški Dinamo), večino članske kariere pa nastopal za Čardo iz Martjancev, je v avstrijskem nogometu novinec. »Letos sem se izključno zaradi financ odločil, da poskusim v Avstriji. Pri tem mi je pomagal trener, ki je bil pred kratkim v sedanjem klubu.« Špilak, sicer v lokalnem okolju poznan tudi kot predsednik Slovenske demokratske mladine v Mestnem odboru Murska Sobota, meni, da je nivo nogometa v 7. avstrijski ligi, kjer nastopa njegov klub, na ravni prvi pomurske nogometne lige. Pa organizacija? »Vse skupaj je organizirano boljše kot marsikatero nogometno okolje v slovenski tretji ligi. Imamo osvetljeno igrišče, klubski prostori so na nivoju, prav tako ni problema s financami.« V povprečju si tekme ogleda okrog 200 gledalcev, na nekaterih srečanjih pa tudi do 500. Njegov status v ekipi še ni dorečen, saj je še na preizkušnji. To se pozna tudi pri financah. »Dobivam manj kot ostali, vendar je blizu povprečne plače v Pomurju.« V nadaljevanju oriše tudi recept za uspeh majhnih nogometnih klubov pri nas. »Mislim, da bi moralo biti boljše sodelovanje klubov z vso okolico. V Pomurju pride vodstvo kluba npr. v lokalno gostilno in reče: »Dajte nam denar«. V mojem sedanjem klubu je to čisto drugače. Obstaja sodelovanje kluba z lokalno gostilno, podjetji, trgovino, itd. Na koncu imajo vsi korist od nogometa.« Kljub temu, da se z nogometom ne ukvarja profesionalno, meni, da igranje za tuj klub ni enostavno. »Tam si tujec in za svoje delo korektno plačan, zato si še posebej na udaru kritik. Toda  prejmeš do petkrat več denarja.«



Marko Fajdiga: »Ljudje, ki spremljajo tekme, te spoštujejo in vzpodbujajo.«



Verjetno je malo klubov, ki bi nastopali v 6. ligi, imeli vzorno urejeno spletno stran, navijaške artikle, kontakte za medije, organizacijo, finance, žensko ekipo, in vse, kar spada zraven k skorajda profesionalnim klubom. Del tovrstnega nogometnega »raja« je tudi prleški nogometaš Marko Fajdiga, ki je v svoji karieri igral za Cven, Veržej, Bakovce, Beltince in Muro. Za prestop k klubu TUS SMB St. Stefan iz Rosentala se je odločil lani. Poleg finančnih apetitov ga je navdušila tudi ambicioznost vodstva. »Lani smo napredovali eno ligo višje, tak cilj smo si zadali tudi za letos.« Standardni član prve enajsterice, ki jo skupaj z njim tvori tudi nekdanji nogometaš Mure Ludvik Časar, deli besede ostalih sogovornikov. »Zanimanje za nogomet je tu res veliko, povprečno tekme obišče od 500 do 800 ljudi. To je rezultat velikega vlaganja v nogomet.« Zanima nas, kaj od vlaganja v klub, ki nastopa v 6. avstrijski ligi, imajo investitorji. Fajdiga odgovarja: »Kot si jaz to predstavljam, imajo neke davčne olajšave, pri nas sta recimo investitorja dve banki. Tako je tudi pri večini ostalih klubov.« Kraj, ki šteje dobrih 1500 prebivalcev, ima tudi vzorne navijače. »Ljudje, ki gledajo tekme, te spoštujejo in vzpodbujajo. Ni preklinjanja, žalitev, itd. Za njih si nekaj vreden. To je čisto drugače kot pri nas. Pri nas je katastrofa, kaj vse slišiš med tekmo.« In kaj bi se moralo pri nas spremeniti, da bi tudi na slovenskih tleh bili priča podobnim vlaganjem podjetij v nogometne klube? »Predvsem bi morali spremeniti davčno politiko, da bi imela podjetja kakšno korist od tega. Več bi bilo denarja, več ljudi bi bilo zraven. Podjetje ne bo investiralo, če ne bo imelo nič od tega.«



Alan Mesarič: »Od igranja v 4. avstrijski ligi živim že pet let.«



Nekdanji otrok Mure, ki je blestel v mlajših selekcijah, z Murinimi mladinci postal tudi državni prvak, igra za FC Gleisdorf, v katerega je prestopil leta 2004. Do stika s klubom, ki  nastopa v 4. avstrijski ligi, je prišlo preko prijatelja, ki ga je peljal na prijateljsko tekmo. »Vodilni možje kluba so bili zadovoljni z mojim nastopom in mi ponudili sodelovanje«, razlaga 31-letnik. Nadaljuje: »Naš klub je zelo dobro organiziran na vseh področjih. Že sam stadion je vrhunsko urejen, tako da takoj ob prihodu opaziš, da se tukaj resnično dela za nogomet. Prav tako je vse odlično organizirano kar se tiče treningov, priprav na gostovanjih, nakup dresov in ostale opreme za treniranje, napitkov, itd. Poskrbljeno je za pripravo igralca po poškodbi (za masaže in ostale zdravstvene usluge skrbi naš maser Dejan Puhan ) in njegovo čim hitrejšo vrnitev na igrišče. Prav tako nam vedno očistijo in pripravijo trening opremo za naslednji trening. Seveda pa je tudi dan v mesecu, ko so izplačila plač in pri tem so zelo natančni.« Kot pri večini naših sogovornikov, so tudi v njegovem primeru glavno vlogo pri odločitvi za prestop v klub igrale finance. »To, kar obljubijo, dobiš, brez zavajanja in odloga iz dneva v dan. Ves ta čas, ko igram v Avstriji, mi niso ostali dolžni niti centa (poravnana je vsaka plača, premija in potni stroški). Mislim, da je to tudi glavni razlog, zakaj igralci odhajajo igrat v te lige.« In kolikšni so njegovi mesečni prilivi? »Dobim veliko več, kot recimo Goran Ristič pri Muri, če je informacija iz ene izmed preteklih številk časopisa Ekipa točna.« Mesarič pravi, da se z zasluženim denarjem, ki ga dobi za igranje, tudi živeti. »Jaz od tega živim že pet let,« dodaja sicer tudi kapetan svojega kluba, na kar je še posebej ponosen. Ne skopari tudi s pohvalami na račun vzdušja in vsega, kar spada zraven. »Tekme obiskuje od  300 do 600 gledalcev, odvisno od nasprotne ekipe. Zanimanje za to 4. ligo je kar veliko, kar me je na začetku pozitivno presenetilo. Mentaliteta ljudi je tam drugačna, zanima jih le tisto, kar se dogaja na igrišču, torej nogomet. Na mene ne gledajo kot na tujca, ampak na njihovega igralca in se veselijo moje dobre igre.« Prav tako imajo navijači kluba še en razlog za zadovoljstvo z igralci s prekmurskih ravnic, saj Mesariču družbo dela tudi nekdanji up Mure, Denis Žilavec, ki je tudi najboljši strelec kluba. Ker razmere v njegovem nekdanjem klubu niso najbolj rožnate, Mesarič o svetlejši prihodnosti pomurskega hrama nogometa pravi: »Da bo nogomet v Pomurju uspel, je potrebno najti vodstvo, ki bo usmerjeno v interes kluba in ne v svoj interes.«