Foto: osebni arhiv Martine Klančnik Potrč
Nogometne sanje je razblinila poškodba, septembra pa je uresničila sanje trail tekačev. V senci Mont Blanca je s 175 kilometri in deset tisoč višinskimi metri razlika opravila v dobrih 28 urah in v ženski konkurenci zasedla 12. mesto.

Martina Klančnik Potrč je pred tedni uspešno opravila s tekmo Ultra trail Mont Blanc, ki kljub peklenski trasi - ob 175 kilometrih teka se je treba spoprijeti še z deset tisoč višinskimi metri razlike - velja za pravi raj trail tekačev.

Kaj sploh je trail tek? Gre za tek v naravi, pogosto na razgibanem terenu, na gozdnih poteh, planotah in gorah, travnikih, včasih tudi puščavah, praktično povsod, le na asfaltu ne.

Kako je v trail teku končala Martina Klančnik Potrč?

Dvojni zlom golenice

Pred leti je veljala za obetavno nogometašico, ki se je prebila do članske reprezentance, kmalu po prestopu v avstrijski LUV Graz pa jo je po grdem prekršku ene od nasprotnic zaustavil dvojni zlom golenice.

»Nogometna poškodba je bila tako huda, da z intramedularnim žebljem ni bilo možno trenirati. Žebelj so mi odstranili po letu in pol, skoraj dve leti pa sta minili, da sem popolnoma sanirala poškodbo. Po tem sem čez nogometno kariero potegnila črto.

Že kot nogometašica sem imela željo, da bi tekla maraton, saj sem bila vedno med boljše telesno pripravljenimi. Takrat za to ni bilo priložnosti, po poškodbi pa sem nekako pristala v ultra trail teku, del tega pa sem zdaj že pet let,« je Martina pričela pogovor za Mariborinfo.

Olimpijske igre trail tekačev

Poškodba je zdaj preteklost. Kot radi rečemo, lahko z bolečino v nogi po navadi napove spremembe vremena. Zlom noge izpred let je ne ovira pri novi športni ljubezni, trail teku. Nekaj bolečine na daljših trasah sicer čuti ob spustih, ni pa takšne bremenitve, da ne bi zmogla teči. 

Za to je izjemno hvaležna, saj so se ob poškodbi pojavljale tudi misli, da je resnejše ukvarjanje s športom le še preteklost. Morda pa jo je izkušnja izpred desetletja utrdila do te mere, da ji tudi zvin gležnja tri metre po začetku 175 kilometrov dolge tekme Ultra trail Mont Blanc ni prišel do živega.

Zgovorna Štajerka se je o zvinu gležnja razpisala tudi v zadnjem blogu, v katerem podoživlja spomine na septembrsko izkušnjo v senci najvišjega vrha Alp. V ženski konkurenci se je uvrstila na 12. mesto, s traso pa je opravila v 28 urah, 21 minutah in petih sekundah.

Pred njo samo profesionalke

Več o izjemnem dosežku pove podatek, da so se pred njo uvrstile zgolj in samo profesionalne trail tekačice. Martina namreč ob teku poučuje na eni od mariborskih osnovnih šol, z možem Janezom pa vzgaja sina Lana.

»Ultra trail Mont Blanc je nekakšna olimpijada trail teka, najmočnejša tekma v sezoni. Organizirajo jo enkrat letno, ponavadi konec avgusta. Gre za finale serije UTMB, ki jo sestavlja približno 30 tekem po svetu, finale pa poteka pod Mont Blancom, v Chamonixu. 

Na tek se prijavi izjemno veliko število tekačev s celega sveta, na traso pa jih sprejmejo med dva in tri tisoč. Nekaj z žrebom, nekaj pa se jih kvalificira z rezultati na prejšnjih tekmah ali pa z visokim indeksom. 

Ta indeks je skupek vseh rezultatov in je merodajen, za kako dobrega tekača gre. Sama sem bila na tekmo sprejeta na podlagi tega indeksa, ker glede na dosežene rezultate spadam v elitni krog tekačic na svetu.«

Na prvi stomiljski dirki želela le do cilja

Kot so zapisali na Facebook strani Slo maraton, je Martina glede na dosežke spadala med dvajseterico tekmovalk, z doseženim pa je ta pričakovanja presegla in se je ob vrnitvi v Chamonix uvrstila med kraljice dirke Ultra trail Mont Blanc.

Pričakovanja pred začetkom tekme so bila precej skromnejša, po dogodku praktično na štartni črti pa je bil osnovni cilj preživetje. A nato sta tudi adrenalin in spodbuda moža Janeza naredila svoje, prvi nastop na stomiljski dirki pa je postregel z odlično uvrstitvijo:

»Vse tekačice, ki so dirko končale pred mano, so profesionalke. Pravzaprav je večina vseh tistih, ki so uspešno prišle do cilja, profesionalk. Na dirkah svetovne ravni sem ponavadi prva amaterka med uvrščenimi. Na tej tekmi sem bila peta med Evropejkami, kar mi pomeni veliko. 

Moj osnovni cilj je bil, da končam dirko, saj sem se prvič udeležila sto milj dolgega trail teka. Že pred časom sem si zadala cilj, da bo prav Ultra trail Mont Blanc moja prva stomiljska tekma. Dejala sem si, da grem na vse ali nič. 

Nisem imela visokih pričakovanj, saj je trasa tako zahtevna, da ne veš, kaj se ti bo zgodilo po več kot 150 kilometrih. Cilj je bil, da končam dirko, na koncu pa mi je uspelo v zelo dobrem času. Noro presenečenje - tako zame kot slovenski trail - pa je bila končna uvrstitev.«

Ogled trase kot izlet ob obletnici poroke

»Z Janezom sva traso prehodila v začetku julija, ravno v času obletnice poroke. Vzela sva si štiri dni, da sva prehodila celotno traso, vsak dan sva opravila z okrog 45 kilometri in tako sem vedela, kaj pričakovati od dirke. 

Pred tako dolgimi dirkami se je dobro pripraviti na traso. Nekaj povsem drugega je nastopiti na dirki, ki je dolga 30 ali 50 kilometrov, pri takšni razdalje pa je dobro vedeti, kaj te čaka,« je razkrila Martina.

Ob tem se je spomnila tudi na junijsko svetovno prvenstvo, na katerem so imeli nekaj težav, saj je bil sneg na trasi prisoten še do konca maja, zato so prilagodili del trase. S slovensko reprezentanco so si maja ogledali malo manj kot polovico proge in si s tem precej olajšali tekmovanje.

Spremlja jo mož

Na tako dolgih tekmah ne bi šlo niti brez podpornega moštva. V njenem primeru »ekipo« sestavlja mož Janez Klančnik, prav tako tekač. Brez njegove podpore ne bi šlo, tudi on pa se je moral na tekmi UTMB spopasti z razgibano traso in bedeti več kot 28 ur.

»Lepo je, ker gre za individualni šport in sem odvisna od sebe. Kljub temu na največjih tekmah spoznavam, da je tudi trail tek ekipna disciplina. Če hočeš biti med najboljšimi, moraš imeti za seboj ekipo, od terapevta pa do nekoga, ki nudi podporo med tekmo. 

Sama na večini tekem nastopim samooskrbno. V teh primerih se oskrbim na okrepčevalnicah, na daljših tekmah pa podporno ekipo predstavlja mož Janez. Brez njega na teh tekmah ne bi bila konkurenčna.«

Do odličnega rezultata brez počitka

Le teden dni kasneje po izkušnji pod Mont Blancom sta zamenjala vlogi, saj se je Martina prelevila v podporno ekipo možu Janezu, ki je uspešno nastopil na Julian Alps Trail teku.

Gre za nekdanjega odličnega triatlonca, ki pa se je po tem, ko sta se spoznala z Martino, tudi sam podal na trail steze. Naša sogovornica se spominja, da sta se skupaj prijavila na eno od tekem v Italiji in hitro ugotovila, da jima trail tek ustreza in se tako oba posvetila temu športu.

Zdaj oba dosegata odlične rezultate tudi v svetovnem merilu, dosežki pa terjajo veliko odrekanja in žrtvovanja. Mariborčanka je v pogovoru razkrila, da je stomiljsko tekmo opravila brez minute spanca:

»Na Ultra trail Mont Blanc nisem počivala prav nič. Za takšen rezultat je potrebno biti 'nonstop' v pogonu. Časovna omejitev za to dirko je 46 ur in 30 minut, v tem času pa se lahko vsaj v teoriji malce spočiješ. 

Ni pa priporočljivo, da bi dolgo počival, saj telo potem želi še več. Meni počivanje med tekmo ne ustreza, raje prehodim nekaj kilometrov, pa sem počasnejša, ampak se še vedno gibam in hodim proti cilju. To je bolje, kot da sedim in čakam, da bo kriza minila.«

Napor pripelje tudi do halucinacij

»V trail teku je potrebna velika osredotočenost. Ne gre za tek po cesti, ko skorajda ni treba gledati, kam stopiš. Razmere v trail teku so zahtevne, potrebno je biti osredotočen na traso in sam proces,« Martina izpostavlja razlike v zakonitostih med trail in »običajnim« tekom po ulici.

Dodaja, da se na dolgih tekmah dogaja marsikaj. Včasih pade v stanje, ki se ga niti ne zaveda in nekaj časa niti ne ve, da obstaja. Med dirko veliko premišljuje o družini, prijateljih, službi pa tudi o sebi in osebni rasti.

Več ur dolgi napori zahtevajo tudi prehranjevanje med tekmo, v nasprotnem primeru se lahko zgodba hitro sesuje in ob pomanjkanju energije pride do odstopa. Za Mariborinfo je razkrila, da se ji je na septembrski dirki UTMB prvič zgodilo, da je prišla do stanja halucinacij:

»Na 2200 metrih nadmorske višine sem recimo videla mačko, se nekaj časa spraševala, kako je prišla tako visoko, na koncu pa sem ugotovila, da pravzaprav gledam del veje. Kasneje se mi je zdelo, da vidim nagačeno divjo svinjo, v bistvu pa je šlo za odrezan hlod. 

Ob prizoru na melišče sem videla streho, spraševala sem se, kakšni potresi so bili tam zgoraj. Dogajalo se mi je, da sem videla stvari, ki so bile podobne nečemu in je šla domišljija po svoje. Zdi se mi, da glava preide v stanje, ki ga težko doživiš, če se ne soočaš s takšnimi podvigi.«

Usklajevanje vseh obveznosti prava poezija

V zgornjih vrsticah smo zapisali, da med najboljšimi ultra trail tekačicami edina ni profesionalka. Tako je treba treninge usklajevati z družinskimi in službenimi obveznostmi. Slednjih je vsaj v času poletja nekoliko manj.

Učiteljica na Osnovni šoli Ludvika Pliberška Maribor poletje tako v veliki meri nameni prav teku. Tako naj vas podatek, da je julija in avgusta v 50 dneh opravila s tisoč kilometri in 33 tisoč višinskimi metri teka, ne čudi.

Kako pa sicer usklajuje vse obveznosti?

»To je prava poezija, saj sva z Janezom redno zaposlena. Imam srečo, da imam službo 500 metrov od doma, vrtec pa praktično čez cesto. To je velika prednost, saj lahko trening opravim že pred službo, včasih pa takoj po njej, potem pa grem po Lana in se zvečer pripravim za službo. 

Kot učiteljici mi zelo ustreza, da imamo urnik in se skušamo tega držati. Na to sem navajena. Res pa je, da imam kot učiteljica poleti največ dopusta in takrat izkoristim vsak delček dneva, da lahko delam to, kar delam najrajši, med septembrom in junijem pa za to nimam toliko časa, kot bi ga želela.«

Kako naprej po uresničenih sanjah?

»Če bi me vprašali mesec nazaj, bi vam odgovorila, da so bile moje sanje nastop na dirki Ultra trail Mont Blanc. Zdaj, ko se je glava umirila, telo pa se je spočilo, se pojavljajo nove želje in izzivi. 

Tekme, na katerim si želim nastopiti, so precej oddaljene od doma, nastop pa bo odvisen tudi od financ, časa in vsega skupaj. Izbiram si tekme, na katere se je težje uvrstiti. Videli bomo, koliko sreče bom imela s tem v naslednjih letih. 

Želim nastopiti na Hardrock v ameriškem Koloradu. Enkrat. V ZDA še nisem tekla, ne vem pa, kdaj se bo ta želja uresničila. Imam prijatelje, ki se prijavljajo že pet, šest let, pa še niso dočakali nastopa. Prvič se bom prijavila oktobra, žreb bo decembra,« Martina pravi o načrtih za prihodnost. 

Ob tekaškem obisku ameriškega Kolorada jo mika še nekaj tekem v Evropi. Nekaj neporavnanih računov ima z dirko Lavaredo ultra trail, saj je lani v Coritni odstopila in jo tam čaka popravni izpit. 

Rada bi tekla tudi na Madeiri, že štiri leta zapored pa se pozimi z družino in prijatelji udeleži tekme na Kanarskih otokih, kjer poteka ena od desetih največjih trail tekem v seriji Spartan ultra race in je na njej praktično že povsem domača.

Še bolj domača pa je v mariborski naravi, za katero pravi, da je najlepša. Z njo se poveže praktično vsakodnevno, ko trenira.

Komentarji (7)

zeh... (ni preverjeno)

TL;DR

Ograček (ni preverjeno)

Neverjetno! Učiteljice pod vrhom gore spočela z ? Nerojenega otroka. Čuda alpsega gorovja😆

majmun (ni preverjeno)

v sanjah lahko teces, ides na mont blanc, svoboda znas

realnoo (ni preverjeno)

sem gay in strasten pristaš LGBT scene
za LGBT bi dal življenje
za golobovo slovenijo pa ne

In reply to by majmun (ni preverjeno)

slabovoljec (ni preverjeno)

a za janševo Slovenijo bi pa jo dal

In reply to by realnoo (ni preverjeno)

Niko i ništa (ni preverjeno)

Fuknjenec.

In reply to by realnoo (ni preverjeno)

Mura je večna (ni preverjeno)

Fuknjenec.
ti
je
mama

In reply to by Niko i ništa (ni preverjeno)

Starejše novice