Borut Semler, nekdanji slovenski reprezentant iz Apač, ki je pred leti veljal za enega največjih nogometnih upov iz tega konca Evrope, se danes poskuša tudi v povsem drugačnih, poslovnih vodah.
Kot invalidsko upokojen športnik se namreč v okviru družinskega podjetja Hiša dobrot posveča tudi prodaji pečenih dobrot.
V domači pekarni pečejo kruh, pecivo in druge domače dobrote že od leta 1991. Ponujajo vse od prekmurske gibanice, potice, domačega kruha iz krušne peči in peciva do tort. V svoji dejavnosti so pridobili že vrsto priznanj, dobrote pa vsako soboto prodajajo v Ljubljani, pri čemer je dejaven tudi Borut.
Poškodbe terjale svoj davek
Semler je v svoji nogometni karieri sicer zbral nemalo uspehov in pred njim je bila blesteča prihodnost, prepričal je tudi Bayern München in se z njimi podal na pot do samega vrha.
Načrte so mu prekrižale poškodbe, med drugim notranjih križnih ligamentov in zunanjega meniskusa, težave pa so nastopile tudi s hrustancem. Veliki uspehi so tako terjali svoj davek in po presoji zdravnika in komisije mu je naposled pripadla športna invalidnina.
Toda Boruta tudi to ni zaustavilo in odločen je bil ostati dejaven. Poleg tega, da pomaga v domačem podjetju, je tako v sosednji Radgoni še danes aktiven tudi na področju nogometa.
Na amaterski ravni namreč igra za bližnji avstrijski klub Bad Radkersburg, ob tem pa svoje znanje prenaša na mlajše rodove. Kali se v šoli za trenerje, dejaven pa je tudi kot nogometni agent.
Pomurec navdušuje mladino
Kot nam je povedal Udo Kleindienst, trener kluba Bad Radkersburg, je Borut zelo dober igralec, ki v vsak trening vnese veliko energije in truda in je tako zelo pomemben za njihove mlajše člane.
"Tudi mladi nogometaši ga zelo spoštujejo, saj je nekoč igral pri nemškem Bayernu. Od vsakega treninga odnesejo vedno več in res me zelo me veseli, da je Borut tukaj v Radkersburgu. Nogomet je za Boruta velika strast in veliko je dosegel, vso to strast do nogometa pa zdaj prenaša na mlade. Uspeti v nogometu je v Avstriji zelo težko, vendar mislim, da bo z Borutom to vse lažje," je povedal Kleindienst.
Semler medtem pravi, da na vse igralce gleda kot na prijatelje. Na treningih je tako veliko smeha pa tudi tiste prave, profesionalne plati in strogosti, vendar je treba poiskati idealno ravnovesje med obojim.
Strahospoštovanje pred zelenico
Priznava sicer, da vrnitev na zelenico po poškodbi nikakor ni bila preprosta. Najtežje je bilo že takoj po sami poškodbi. Veliko tega je psihičnega, ne le fizičnega, ugotavlja.
»Ni enostavno. So neke pomanjkljivosti v kolenu; pri zgibih, pri krčenju kolena, tako da se je treba tudi na to pripraviti, vsak dan gledati tudi na težo svojega telesa, na zdravo prehranjevanje in pa fitnes,« pove 32-letnik in doda: »Če tega ne vzdržuješ tudi igrati ne moreš več niti na amaterski ravni. So pa občasno tudi kakšne bolečine, prek katerih greš, kajti ko prideš na zelenico, občutiš ta občutek, ko pozabiš na vse druge skrbi in imaš le eno: igrati nogomet.«
Z dušo in srcem v nogometu
Večkrat se sicer srečuje z začudenjem ljudi, ki ga sprašujejo, kako to da kljub upokojitvi še vedno igra v Avstriji. Sam na to odgovarja, da pač ne trenira več vsak dan in ne igra vsake tekme celih 90 minut. Dokler bo lahko, bo tako z dušo in srcem v nogometu.
Obenem pa ugotavlja, da Nemčija dobro poskrbi za svoje igralce, tudi s finančne plati, ko ti več ne morejo igrati.
V Sloveniji to medtem ni tako razvito – pa čeprav si igral v reprezentanci.
»Tako da je za to zelo dobro poskrbljeno, in lahko rečem, da sem zelo vesel, da sem igral v Nemčiji, da je sreča v nesreči, da se je to zgodilo v Nemčiji. Ampak vseeno en dober zgled za vse ostale države, tudi za Slovenijo, da lahko naredimo en korak naprej tudi v to smer.«
