Je pravnica in neutrudna športnica. Vedno v pogonu in skoraj ni športa, ki bi ga ne preizkusila. Ime ji je Anita Hiršl in je glava ekipe Aerobko. Kako dnevne vadbe usklajuje s svojim življenjem, kakšna so odrekanja in žrtve, si preberite v spodnjem intervjuju.
Kdaj si se žačela ukvarjati s športom?
Veselje do športa me spremlja že od vrtca. Začela sem z gimanstiko, vendar me je že takrat vleklo k plesu. Bila sem vodja navijačic, s katerimi smo se udeleževali tekmovanj, trenirala sem tudi košarko in odbojko, vendar me to ni tako veselilo, kot ples in vse kar je bilo povezano s plesom. Skozi celo osnovno šolo sem bila zelo dejavna. Ko se nismo pripravljali za folkloro smo se za navijačice, ko se nismo za navijačice smo se za atletiko, vedno je bilo nekaj. Več let sem trenirala atletiko, v študentskih letih pa sem svoje veselje in izziv našla v aerobiki.
Kako si se spoznala z aerobiko?
Že od nekdaj so me zelo veselili latinskoameriški plesi, kar je bil zelo drag šport, katerega si nismo mogli privoščiti. Ko je vse »padlo v vodo« mi drugega ni ostalo kot rekreativno ukvarjanje s športom. Tako sem se vpisala na aerobiko v Murski Soboti, kjer sem se tudi našla. Ko smo imeli »fešto« so me hecali, »ti bi lahko bila vaditeljica, ti si tako naspidirana«. Čez nekaj časa me je vaditeljica aerobike res vprašala, če bi postala vaditeljica, »eh če pa nimam pojma« sem rekla, ko mi je ona obljubila, da me bo vse naučil in bom šla na tečaj za vaditelja aerobike, katerega sem potem res opravila. Po tistem se je odprl Spartacus, kar je bilo »bum« in takrat sem začela trenirati. Od vaditeljice Suzane sem pričela prevzemati ure aerobike, kar se mi je zelo dopadlo in sem tudi v tem ostala tekom študija.
Kakšna je bila pot do uresničitve »svoje ekipe«?
Začela sem izredno študirati pravo tako, da sem se vozila iz Maribora direktno na aerobiko. Imela sem možnost trenirati tudi v Mariboru ampak, ker sem poznala ljudi in domače okolje, sem se odločila, da se raje vozim iz Maribora na minuto točno. Dobro, da je še takrat bila stara cesta, ko smo stali v koloni sem se v avtu na hitro preoblačila. Tako sem nekaj let vodila earobiko v Spartacusu, vendar me je vleklo, da bi šla na svoje, ampak nisem vedela, kako narediti tisti korak. Za ustanovitev rabiš osnovni kapital, da nabaviš material, študentje pa nikoli nimamo denarja, kje bi lahko vzela nekaj »jurjev«, da bi si to lahko privoščila? Vendar sem imela tako veliko željo, da sva z očetom vzela kredit za opremo, na njegov s.p. sem ustanovila svojo skupino Aerobko in se preselila v drugo telovadnico, katero sem imela v najemu. Sicer manjšo telovadnico kot je bila v Spartacusu, kar je bil šok - iz nove telovadnice v takšno majhno »luknjo«.
Kako si usklajevala svoje študijske obveznosti z vadbami?
Usklajevanje študija z vadbami je bilo težko. Zato sem tudi tako dolgo študirala. Moje sošolke na študiju so se zvečer učile, jaz sem šla v telovadnico in do 22. ure skakala, prišla domov in se šla do tretje ure zjutraj učit. Velikokrat je bilo tako, da nisem šla na izpit ali pa sem se odjavila. Ko smo šli na tečaj za vaditelja aerobike, sem eno leto celo pavzirala, da sem na DIF-u opravila tečaj. Ampak mi še danes ni žal tega leta.
Ali bi se dalo živeti z izvajanjem aerobike?
Ne. Je le hobi. V prvi vrsti te mora veseliti, saj delaš za svoje zadovoljstvo in ne za denar. Pravo sem študirala da bi imela službo, aerobika pa bo ostala vedno hobi in veselje. Vsi so mi govorili, da to vse skupaj ne gre, da se moraš za eno stvar odločiti. Ampak jaz še vedno trdim da gre. V Ljubljani bi s svojim znanjem lahko živela, delala v fitnes centru, bila osebni trener, sestavljla vadbe, individualne jedilnike in prehrano. Pri nas v Pomurju pa je ljudem težko »dati« denar za tovrstne stvari. Zato je pri nas potrebno predvsem delati z veseljem.
Kako poteka tvoj običajajen dan?
Sedaj, ko sem brez službe malo drugače. Vstanem ob 6.30 samo zato, da lahko skupaj s fantom zatrkujeva, saj nerada jem sama. Potem pospravljam, sledi čas za malico, ko si zmeljem laneno seme, pojem jogurt, sledi pregled facebooka in maila, ogledam si vaje za zvečer, preberem kakšen članek o prehrani. Sledi spet obrok (kruh, sir), kateremu kmalu sledi kosilo, potem pa se moja hrana zaključi, spijem kvečjemu shake in zeleni čaj. Začnem se oblačiti in med oblačenjem že premišljujem o kareografiji. Ko pridem domov polna energije začnem spet pospravljati, brati knjige. Urnik se bo spremenil in bo namesto čiščenja učenje za pravosodni izpit.
Kako združuješ vadbo in svoje zasebno življenje?
Odrekanja so kot vsepovsod, pri vsakem športu. Če se odločiš, da boš nekaj izvajal profesionalno veš, da ne obstaja beseda »meni se ne da« ali pa »jaz bi bila sedaj raje s svojim partnerjem«.Tega tu ni! To pač moraš vzeti v obzir, da te od ponedeljka do petka od 18.-22. ure ni doma in ne moreš nič planirati, ni romantičnih večerj ali romantičnih kopeli (smeh). Zato pa je za vikend lepše. Svojemu fantu sem že na začetku rekla »ti se navadi, mene nikoli ni doma, vedno imam nekaj«. Je pa dobro, da je tudi on športen tip in razume odrekanja.
S katerimi športi se rekreativno ukvarjaš?
V zimskih mesecih uživam v smučanju, v toplejših mesecih kolesarim, tečem bolj redko (smeh), to so monotoni športi. Prav zato sem lani poleti začela z novim športom kajtanjem, za kar me je navdušil moj fant in najin inštruktor kajtanja Dino Verbanec s katerim smo letos tudi ustanovili kajt društvo ŠTRK. V bistvu so poletni meseci moji meseci. Ko ni vetra in ne moremo na kajtanje gremo na Dravo vejkat. Kot vsak šport te tudi ta šport čisto zasvoji (smeh), tako da od maja naprej ne gledamo nič drugega kot kdaj in kje piha veter. Ko izvemo napoved smo že vsi v avtomobilu proti morju ali na Balaton (smeh). Letos še samo kajtanje na vodi, drugo leto pa upam, da bom že toliko osvojila znanje, da bom lahko začela kajtati tudi na snegu. Šport, ki me tudi zelo zanima je plezanje, za kar me je navdušil brat, ki ima licenco za plezanje in je tudi vsestranski športnikm. Očitno imamo to v »familiji« (smeh). Žal mi za plezanje vedno zmanjka časa. Spomladi začnem igrat tudi tenis, ampak me prav »svadi« da topli meseci ne trajajo dlje, potem bi bila že v vseh panogah top (smeh). Letos poleti imam v načrtu opraviti še potapljaški tečaj.
Kateri so glavni faktorji za dobro počutje in kakšna je vloga prehrane?
Vse se začne in konča pri prehrani. Je pomemben dejavnik, saj je v prvi vrsti zelo pomembno kaj ješ pred treningom. Pet obrokov na dan nujno, pa naj je to jabolko ali jogurt. Izogibamo se vsemu kar je belega - beli sladkor, sol, bela moka, testenine. Doma že od malega nismo imeli belega kruha, tako da ga sedaj niti preveč ne obožujem. Mogoče imamo enkrat na leto vrtanek. Doma nismo imeli nezdrave hrane kot so čipsi, keksi, čokolada, kakšna čokolada? Oče je bil vedno mnenja, da je prehrana zelo pomembna. Nezdravih stvari nimam niti rada, zato nimam problemov s tem, da bi se morala kontrolirati pri prehrani. Že od nekdaj imamo doma rjavi riž, rjave testenine, kar je že samoumevno. Samoumevno pa lahko postane tudi za druge ljudi, čeprav se bo zdelo na začetku težko. Oče nas ni nikoli peljal v McDonals. Enkrat sem celo v avtu jokala, ker so vsi moji sošolci že bili jaz pa ne. Govoril je, da to ni hrana, da bomo šli v restavracijo na normalno kosilo. Pa mi ni žal. Ne trdim, da so potrebnje skrajnost, kot so diete katere imajo jojo efekt, ampak je pomemben način življenja. Znanje je potrebno povsod nadgrajevati, tako je tudi pri aerobiki. Zato se vaditelji sami udeležujemo konvencij in seminarjev na temo zdrave prehrane, kjer dobimo tudi ideje za nove kareografije in vaje.
Kaj zate pomeni športen način življenja ali »zdrav duh v zdravem telesu«?
Vse. Ne predstavljam si živeti brez športa. Ko se začnejo prazniki, si prve tri dni mislim »vao kako je lepo, da mi po dolgem času ni treba na telovadbo«, nato pa si zadnje tri dni mislim, »naj so že prazniki mimo«, saj komaj čakam da začnem telovaditi. Zato ne razumem ljudi kateri čist nič ne »športajo«. Kako lahko sploh živijo? Vidim kaj ti šport da, saj si čist drug človek. Več »športaš« več energije imaš, bolj si srečen in zadovoljen s sabo, posledično imaš več energije tudi za službo, za psihično pripravljenost in druge aktivnosti.
Kakšna misel te drži pokonci pri napornih vsakodnevnih vadbah?
Ta misel se veliko krat razlikuje. Včasih se peljem v avtomobilu proti telovadnici in se sprašujem: »Je to meni bilo treba, zakaj moram zdaj iti skakat, pa še dve uri, kako bi zdaj doma ležala?«. Druga misel spet »Vah, komaj čakam, komaj čakam, da razturamo danes!«, tretja misel »Komaj čakam, da vidim vadeče, da se malo pohecamo«. Ne bi mogla povedati, da imam eno misel, ki me vedno vodi pri vadbah.
Kako komentiraš izgovor ljudi, da za šport nimajo časa?
Na stavek »nimam časa« sem najbolj alergična. Tega spoh nočem slišati. Dejansko ne drži. Način življenja je res tak, da smo vsi dolgo v službi, otroci, partner, ampak eno uro lahko žrtvujemo. Izgovor žensk, da ne morejo na aerobiko, ker morajo dati »spat otroke« ni pravi izgovor, saj aerobika ni edini šport. Obstaja veliko športov, kateri niso časovno vezani, kot je tek, rolanje, kolo, fitnes. Ena ura se mi zdi, da jo včasih tako »brez veze« zapravimo, ko »bulimo« v televizijo in (tlesk) tako mine. Ljudje kateri hočejo nekaj narediti zase in kateri se zavedajo kako šport vpliva na človeka, bodo »športali«. Nekateri delajo dnevno-nočne izmene in se ukvarjajo s športom, zato mi naj nihče ne govori, da nima ene ure časa. To je tako kot, če bi mi kdo rekel, da nima časa jesti.
Kaksen je tvoj življenski stil, kaj je tvoj moto?
Geni svojo rito! Športaj, »geni« rit iz stolca, kavča, postelje in začni nekaj delati na sebi in aktivno živeti, se gibati in »muvati«. S sloganom »Geni svojo rito«, kateri je natisnjen tudi na letakih, Anita poziva k športni aktivnosti in številnim vadbam, ki jih pri ekipi Aerobko izvajajo.
