Mladost ni večna, pravijo. Je že res, da je mogoče ostati mlad v srcu, težko pa je skriti zunanje spremembe, ki jih prinašajo leta. Še težje se je upreti moralnim skušnjavam in travmam, ki nas tarejo kot nezavedno potisnjene vsebine iz otroštva, če jih ne ubesedimo in osvetlimo. Slej ko prej privrejo na plan. In takrat je hudo. Že od malega so nas učili, da ima laž kratke noge. Tisti, ki tega nismo jemali resno, smo jih slej ko prej dobili po tazadnji. Nato smo šli k župniku, se spovedali, zmolili nekaj Zdravih Marij ter Očenašov in se očistili. Sčasoma smo spoznali, da nam laž prinaša zgolj začasno zadovoljstvo, ki se venomer konča pri bolečini. Sprva fizični, nato moralni. Če smo prvo še prenesli, nas je druga bolela drugače. Čeprav nismo imeli pojma, kaj bi morali storiti, da temu ne bi bilo tako, je bilo izrečeno opravičilo zgolj uteha.
Govorjenje resnice je družbeno dejanje
Slednje nekaj šteje, a kaj ko so okoliščine do odgovornosti za dejanja in izrečene besede v različnih življenjskih obdobjih različne. V katerem se resnično nahaja prvak (za)resne stranke Gregor Golobič, težko ugibam. Po zadnjih dogodkih sodeč še ni prerasel otroških dni, ko jih je dobival po tazadnji. Verjamem, da je takšnih otrok v slovenski politiki še veliko, toda slovenski Stalin, kot ga imenujejo zlobni jeziki, je pač imel to nesrečo, da ga je moralni maček pohodil nenadoma, čeprav je ves čas sumljivo puhtel v zraku. Nič hudega, če Golobič ni obiskoval verouka, zato spregledal sedmo Božjo zapoved, a težko je verjeti, da kljub očitnemu laganju javnosti in svojemu volilnemu telesu (še) ne čuti odgovornosti, da bi odstopil. Toliko o nizki morali brez posledic. Aktualno moraliziranje o sprejemljivosti laganja je tako postalo predmet politične etike, kjer isti istim krijejo hrbet, pri tem pa pozabljajo, da je govorjenje resnice družbeno dejanje, ki nosi družbene posledice. V kolikor do zdaj slovenska javnost in politika še nista uspela najti skupnega soglasja o stopnji obojestranske odgovornosti, je zdaj pravi trenutek, da palico razsodnika prevzame moralna odgovornost, ki ponuja jasen odgovor.
Večno izprijena morala
Oglasila sta se tudi veliki in majhni naše države. Oba, aktualni in nekdanji predsednik podalpske državice, se strinjata, da je Golobičevo priznanje o laži vredno spoštovanja in da gre za opravičilo, ki ga je treba sprejeti. Človek bi si želel, da bi bile ure verouka ob osvajanju sedme Božje zapovedi obvezne. Še dobro, da tema spet ni drugorazredna. Kot kaže, moralni standardi naših visokih politikov, ne glede na njihovo dolžino nog, ne dosegajo spoštovanja vrednih višav. Breme, ki si ga je naložil Golobič, je pretežko, ne zgolj zanj, tudi za celotno politično garnituro, ki sama sebe postavlja na tehtnico. Težko je verjeti, da bo resnično prevladal interes moralne integritete glavnega akterja, če vojska za njim kaže izprijen obraz. Večna mladost resnično ne obstaja, ampak verjetno se sprašujete, kaj se bo zgodilo z Golobičem. Če je z novo politiko, ki naj bi svoje temelje gradila na osnovi visokih moralnih standardov, zares mislil resno, bi moral že zdaj biti zgolj blondinec Gregor, ki je (pre)hitro dobil ultra dolge noge.
