V Sloveniji je okrog 13 zavetišč za zapuščene živali, nekatera izmed njih služijo na račun teh živali, črn oblak pa visi tudi nad evtanazijo po tridesetih dneh.
V Sloveniji, ki je ena izmed najmanjših evropskih držav, imamo okrog 13 zavetišč za živali, nekatera v zasebni lasti in profitna, spet druga neprofitna pod vodstvom društev za zaščito živali. Preverili smo kako so urejene stvari pri nas in v tujini.
Financiranje iz donacij, članarin, dediščin
Berlinsko zavetišče za živali, ki je največje v Evropi, vodi veterinar, upravlja ga društvo za zaščito živali, ima 150 zaposlenih in letno oskrbi do 15 tisoč pomoči potrebnih živali. Dnevni stroški delovanja znesejo okrog 20.000 evrov, letni čez sedem milijonov evrov, od tega dobijo manj kot 10 odstotkov od države, kar je 430 tisoč evrov, ostalo si morajo priskrbeti sami. Imajo nekaj tisoč članov, minimalna letna članarina je približno 15 evrov, posamezniki pa plačajo tudi sto in več evrov. Pomemben vir so donacije in dediščine, del prihodkov pa dobijo tudi preko veterinarske klinike, ki je del zavetišča. Znani glasbeniki zanje prirejajo dobrodelne koncerte.
Evtanazija po 30 dneh je barbarska
Slovenska zakonodaja, ki po 30 dneh neuspešnega iskanja novega lastnika izgubljeno žival pripelje do evtanazije, je za razumevanje Berlinčanov barbarska in nesprejemljiva, pove minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan, ki je pred mesci obiskal omenjeno zavetišče. Novi lastnik plača za psa do štiri let starosti 180 evrov, za starejše nekaj manj, za mačko pa 45 evrov. Zavetišče sprejema tudi pse, ki se jih lastniki odpovedo, za kar mora lastnik odšteti 75 evrov, kar je njegov edini strošek. Evtanazije so prepovedane. Zavetišče daje garancijo za zdravje živali. Če oddana žival v roku treh tednov zboli za kužno boleznijo, jo brezplačno pozdravi klinika zavetišča, če pa se odkrije kronična, pa ima novi lastnik živali na razpolago brezplačno veterinarsko oskrbo živali do njene smrti.
Skrb za zapuščeno žival ne sme biti pridobitna dejavnost
Zavetišča v Sloveniji bi morala biti izključno samo javna in neprofitna, nikakor pa ne zasebna je mnenja predsednica Društva za zaščito živali Pomurja Breda Habjanič. Izgradnjo zavetišč je v preteklosti delno financirala tudi država iz sredstev proračuna, torej iz sredstev davkoplačevalcev, ne glede na to, ali so zavetišča gradile profitne ali neprofitne organizacije. Skrb za zapuščene živali, v primerih, da se lastnik psa ali mačke ne najde, plačujemo vsi državljani, poudari Habjaničeva. Da pa je skrb za zapuščene živali pridobitna dejavnost, se zdi neprimerno tudi kmetijskemu ministru, saj bi po mnenju slednjega v praksi to morala biti dejavnost, kjer se prepletata prostovoljstvo in profesionalna skrb za živali.
Cenik za storitve bi v vseh zavetiščih moral biti enoten
Problem financiranja zavetišč bo po mnenju predsednice Društva obstajal tako dolgo, dokler bomo imeli neodgovorne lastnike živali. Težava Slovenije je tudi, da ima majhna zavetišča in je zato dobra oskrba zapuščene živali dejansko dražja, je mnenja Židan. Po mnenju obeh sogovornikov pa tudi ni prav, da v državi ne obstaja enoten cenik za storitve, ki jih zavetišča izvajajo in zato obstajajo med njimi velike razlike. Na tem področju bi bil potreben resen pregled s strani Računskega sodišča, poudari Židan. Na žalost pa obstajajo tudi zavetišča, ki so ustanovljena zgolj za ustvarjanje profita zasebnikov, ki vidijo gospodarsko dejavnost in možnost zaslužka tudi na račun živali, medtem ko je njihova dobrobit drugotnega pomena, zaključi Habjaničeva.
