Z evangeličansko duhovnico Simono Prosič Filip smo se pogovarjali o božiču, družini in duhovniškem poklicu.
Simona Prosič Filip je že petnajsti božič duhovnica v Evangeličanski cerkveni občini Gornji Slaveči. Z možem Gregorjem sta srečno poročena že devet let in imata šest let starega sina Luko. »V duhovništvu sem videla prihodnost, izpolnitev svojih pričakovanj, vedela sem, da bom v tem poklicu uživala, ne le delala,« pravi duhovnica, ki izhaja iz verne družine. Marsikdo si težko predstavlja usklajevanje duhovništva in družine: »Čas si je treba znati organizirati na vseh področjih, vse pa je lažje, če ti družina stoji ob strani. Enostavno vsi skupaj to doživljamo kot način življenja.«
Božični prazniki so eni izmed najlepših
»Božič je pri nas malo drugačen,« pravi duhovnica, saj se pri njih med prazniki zmeraj veliko dogaja, od priprav na božje službe do raznih obiskov. »Ti prazniki pa so eni izmed najlepših že iz mojega otroštva,« nam je zaupala Simona, saj so jih doma vedno preživljali kot družina: »To tradicijo poskušava z možem uveljaviti tudi v svoji družini.« Pri Simoni doma božično jelko vedno okrasijo en dan pred božičem, grejo k božji službi, ki jo vodi, in imajo s sorodniki večerjo. Na božično jutro pridejo na vrsto še darila, ki jih je »jezušček« prinesel pod jelko.
Vsi smo lahko božički!
Sin Luka še vedno verjame, da nosi darila »jezušček« ali Božiček: »Naj se veseli, saj smo se tudi mi. Sama sem prepričanja, da je božiček oseba, ki iz ljubezni nekaj daruje in vsak, ki iz ljubezni nekaj podari, je lahko božiček.« Po njenem mnenju namreč darila kupujemo, da izkažemo ljubezen. Na tak način smo vsi lahko božički, meni duhovnica in dodaja, da je se je obdarovanje preveč razpaslo in ne obdarujemo več zato, ker bi želeli nekaj dati, ampak ker »moramo« nekaj dati. S tem božič izgubi svoj smisel. »Meni so zelo všeč doma narejena darila, saj je nekdo v njih dal del sebe in ga podaril naprej,« pravi Simona.
Zaradi preobremenjenosti razočaranje nad prazniki
Simona je mnenja, da ljudje večinoma ne občutijo notranjega doživetja božiča, ker jih preobremeni vse drugo: »Obremenjeni smo z obiski, nakupovanji in še marsičem, tako da na koncu prazniki hitro odletijo in je večina ljudi razočarana nad njimi.« Letos za pristno božično vzdušje manjka tudi sneg, ki si ga za božič želi večina ljudi. »Sneg na božič bi dobili, če bi znali z naravo delati, tako da bomo sami krivi, če letos ne bo belega božiča,« meni duhovnica in dodaja, da naj bo božič miren in tih, ne pa poln ropota zaradi petard.
Našim bralkam in bralcem pa želi duhovnica Simona naslednje: »Človek ne zna voščiti toliko želja, kot jih zmore uslišati življenje. Preproste stvari in majhne pozornosti delajo čudeže. Med te spadajo tudi smeh na obrazu, iskrice v očeh in toplina v dlaneh. Naj jih bo med božičnimi prazniki in v celem prihajajočem letu 2012 čim več.«
