Zgodovinar Dejan Süč je na družbenih omrežjih ponovno delil eno izmed njegovih značilnih, zanimivih zgodb. Tokrat je raziskal življenje družine najpomembnejšega tiskarja Prekmurja Erna Balkányija, s katerim je sodeloval tudi Miško Kranjec.
Dejan Süč nas je že nekajkrat podučil o nekoliko pozabljeni zgodovini Prekmurja in njegovih osebnostih, sedaj je v svojem slogu izdal še eno zelo zanimivo zgodbo o družini tiskarja Erna Balkányija, ki sodi med najpomembnejše tiskarja Prekmurja in celo Slovenije.
Kako zelo pomemben je bil, priča dejstvo, da je med drugim bila v njegovi tiskarni 5. oktobra 1934 natisnjena tudi prva številka Ljudske pravice, predhodnice današnjega časopisa Delo, katere izdajatelj in urednik je bil Miško Kranjec.
Süč se je tako v svojem novem zgodovinskem podvigu lotil iskanja potomcev Balkányija, čeprav je od lokalnega zgodovinarja dobil informacijo, da naj bi celotna družina umrla.
To je bila, kot kaže, napačna informacija.
Očetove posle je nadaljeval sin Elek, ki so ga ubili v Tišini, je to bil konec družine?
Ernő Balkányi se je v današnjo Lendavo preselil leta 1896 in prevzel tiskarno, ki je začela s tiskom leta 1898. Poslovanje tiskarne je bilo tako uspešno, da je že leta 1904 odprl podružnico v Murski Soboti, kjer se je za vajenca izučil tudi Izidor Hahn, kasnejši lastnik tiskarne v Murski Soboti. Balkányijevi tiskarni sta bili med leti 1904-1919 celo edini tiskarni v Pomurju. Njegov prispevek pri razvoju tiska in medijev je bil velik, ampak o njem ne vemo prav veliko, razlaga Süč v svoji objavi na družbenem mediju.
Ernu se je leta 1902 v Lendavi rodil sin Elek, ki je prevzel očetove posle po njegovi smrti leta 1939.
Jugoslovanske oblasti so Eleka preimenovale v Aleksa, ubit pa je bil 31. marca 1945 v tišinskem gozdu v bližini Murske Sobote s strani pripadnikov radikalne antisemitske stranke.
Do sedaj je veljalo prepričanje, da se je s tem zgodba Balkányijev v Prekmurju končala, ampak Süč je raziskoval dalje in prišel do zanimivega odkritja.
Tiskarjev vnuk, ki se je izgubil v taboriščih smrti
Med pregledovanjem matičnih knjig je tako Süč naletel na podatek o rojstvu drugega sina tiskarja Erna Balkányija, Lajosa Balkányija, ki je bil rojen 3. marca 1899 v Dolnji Lendavi. Radovednost in raziskovalna žilica sta ga gnali v nadaljnje iskanje in ugotovil je, da se je Layos poročil z Etelko, ki mu je rodila sina Ferentza.
Süčevo pozornost pa je najbolj vzbudil podatek o letnici in kraju rojstva otroka, saj je bilo zapisano, da se je otrok rodil leta 1928 v Montevideu, prestolnici Urugvaja. Po preverbi dokumentov iz koncentracijskega taborišča Auschwitz je našel zapis o deportirancu, Judu Franju Balkányiju, rojenem 10. marca 1929 v Montevideu v Urugvaju.
V enem izmed zapisov je bil med osvobojenci iz taborišča Buchenwald, kamor so ga poslali na marš smrti iz Auschwitza. Nato se je sled za njim izgubila.
Süčevo pozornost je ponovno vzbudila brazilska izdaja BBC-ja, ki je pred dvema letoma, ob priložnosti Svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta, opravila intervju z osebo, ki je preživela holokavst.
To ni bil nihče drug kot izgubljeni sin Layosa, taboriščnik s številko 186550, star 88 let z imenom Francisco Balkanyi.
Süč je tako prišel do odkritja, da je Ferenc, Franjo ali Francisco, vnuk največjega tiskarja Prekmurja, ki je danes star 91 let in živi v Braziliji.
Obširen zapis Dejana Süča objavljamo v nadaljevanju v celoti.
