Pripovedi Kuzmiča, skozi katere smo spoznavali svoj kraj

Feri Kuzmič je imel veliko-veliko več duše in pameti, kot večina Sobočancev, ki so mesto vodili skozi 20. stoletje. Feri nam je vedel inteligentno, prijazno in sprejemljivo predočiti, kakšne vrednote smo uničili, porušili, skurili, polomili, iz zavesti zradirali in šovinistično pozabili, medtem ko smo asistirali neinteligentnim voditeljem. Ne glede na to, da so komunisti barbarsko porušili pol Sobote in sredi mesta postavili primitivni spomeniki iz mitraljezov in topov, zgodovinske evropske in judeokrščanske vrednote ostajajo za vedno vrednote, celo za Mursko Soboto. Brez teh (zdaj že uničenih vrednot) zgodovine Sobote ni mogoče spisati.

Tudi dosedanji oblastniki pa bodisi da so bili levi, desni ali sredinski kateri še do danes niso zmogli postaviti ispomenika Benku. Bomo videli če se bo kdo opogumil in ga postavil, oziroma ga bo postavil tudi g. Feriju Kuzmiču.

Vse dobre stvari Murski Soboti so" komunisteki" ali porušili ali pobili. Zdaj pa se še vedno gor prosijo. Sram naj jih bo. Vse po vrsti. Samo bi resno rad znal keri levi *žaljiva vsebina je bila odstranjena* je ubil Josipa Benka. Verjetno je duga lejta prejemal ali pa še prijema borčevsko penzijo in ima zasluge heroja. In Sobočanci so še vedno fejst naklonjeni levin strankan. Groza.

ovim soboškim komunistom jaz želim še dogo prejemanje penzije

Bolj kot se bližajo volitve bolj se omenja politika, pa to je članek o Kuzmiču in ne o komunistih, janšistih ter ostalo navlako katera Prekmurju ni dala in ne bo dala ničesar.

To pa ste lepo naredili Feriju v spomin. Hvala.

Vojna je največji nesmisel in na plan izvrže najslabše.
To, kar mnogi pišete je navadno politično pravljičarstvo. Najbrž bi Feri povedal isto, če ... Res je bilo nekaj porušenega, kar nekaj stavb bi se dalo ohraniti, se je pa Sobota tudi v socializmu razvijala in to zelo. V bistvu je prišla streznitev po osamosvojitvi, ko smo ugotovili, da Sobota le ni tako središče in je v navadah njenih prebivalcev še zmeraj majhen kraj, skoraj vas, kljub vsemu kar je bilo zgrajeno.
Spomenik zmage, ki ga omenjate, je znak časa, nastal je po vojni. Vojna pa ni sajenje rožic. Šlo je za zmago nad največjim zlom v zgodovini. Tudi nad tem zlom, ki je v taborišča, v smrt poslal tiste prebivalce Sobote, ki so hodili v sinagogo in ta sinagoga je bila že med vojno poškodovana. Res je, ne bi je bilo treba porušiti, so pa v v zvezi s tem najbolj glasni tisti, ki prav radi zamolčijo, kako so to sinagogo vrli Sobočanci že med med vojno oskrunili in v večini mirno gledali, kako so tiste, ki so tam molili, naložili na vlak in poslali v taborišča.
Vsako obdobje ima svoje spomenike. Če te spomenike nenehno rušimo dobimo “pokrajino“ brez spomina.
roko na srce pa je spomenik zmage eden zadnjih res kvalitetnih spomenikov. Poglejte samo, kako bedno izgleda spomenik osamosvojitvi. Že kako je umeščen. Tam na nekem vogalu, kamniti blok, ki naj bi spominjal na tankovsko oviro. Poceni v izvedbi in poceni v načinu razmišljanja. Škoda. Da o tisti grdi poceni aluminijasti plošči na Lendavski niti ne govorimo. Mislim, da je sobota dolžna tam postaviti kaj bolj domišljenega.
Vsak čas ima svoje spomenike, so pa poosamosvojitveni spomeniki najbolj grdi in ceneni, z redkimi izjemami, kot je klop z zapuščenim kovčkom na železniški postaji, žal malo neopazna, pa vendar spomenik za katerim je nek premislek in metafora.
Po osamosvojitvi smo uspeli oskruniti tudi židovsko pokopališče... Pa ne samo to, oskrunili smo tudi soboško pokopališče, ki sedaj izgleda brezosebno in ceneno. In za tem se skriva naš odnos do preteklosti. Odnos vseh političnih barv, ki mu je skupna primitivna provincialnost, katere največji dosežek je ceneni nakupovalni center na robu mesta.
Najbrž je spomenik sredi mesta tudi zato tako osovražen, ker nas opominja, da se Prekmurci nikoli nismo zmogli sami upreti, ali osvoboditi, da so nas morali osvoboditi Rusi, za razliko od ostalega dela Slovenije, in da so mnogi v Prekmurju, ki jim je všeč močan gospodar, stavili na napačno stran. Roko na srce Prekmurci se zmeraj glasno pritožujemo, se pa tudi najgloblje klanjamo vsakokratni oblasti, pa naj so to Madžari, Nemci, Rusi, ali katerakoli naša oblast s svojo ideologijo. Ta spomenik nas opominja, da sami danes ne zmoremo zgraditi nič ambicioznega. Ne spomenika, ne arhitekture, ne ideje. In za to ni kriv samo socializem.
In v tej pasivnosti se zmeraj rodi pravljičarstvo, ki si zmeraj nekaj izmišlja...