Slika je simbolična.
Finančna sredstva za več stanovanj niso bila zagotovljena.

Stanovanjski sklad Republike Slovenije po celotni Sloveniji gradi 1500 novih javnih najemnih stanovanj. Večinoma naj bi jih zaključili prihodnje leto.

Gre za projekte:

Koper (Nova Dolinska, 9 stanovanj), Novo Mesto (Podbreznik, 103 stanovanja), Jesenice (Partizan, 46 stanovanj), Kranj (Ob Savi, 271 stanovanj), Lukovica (Soseska Lukovica, 80 stanovanj), Lendava (Ob Kobiljskem potoku, 76 stanovanj), Podutik Ljubljana (Glince, 378 stanovanj) in Maribor (Novo Pobrežje, 431 stanovanj).

Glavna projekta sta v Ljubljani in Mariboru.

»Dva ključna objekta sta v Podutiku v Ljubljani in Novem Pobrežju v Mariboru, za katere, razen 60 stanovanj v Glincah, še nimamo zagotovljenega financiranja, zato je še toliko bolj pomembno, da se izpolnijo vse obljube iz strani Ministrstva za solidarno prihodnost. Veliko je odvisno tudi od Ministrstva za finance, ki bo moralo v tej množici projektov, ki se izvajajo, zagotoviti tudi obljubljena sredstva za gradnjo javnih najemnih stanovanj,« je povedal direktor Stanovanjskega sklada Republike Slovenije Črtomir Remec.

Sicer pa se Novo Pobrežje v Mariboru intenzivno projektira, za projekt Glince v Ljubljani pa pridobivajo »gradbeno dovoljenje po integralnem postopku«.

Večina dodeljena ljubljanskemu mestnemu skladu

Stanovanjski sklad je za sofinanciranje javnih in oskrbovanih stanovanj v lokalnih skupnostih v preteklih letih omogočil gradnjo 1062 neprofitnih stanovanj, za kar so financirali skoraj 55 milijonov evrov.

Večina jih je bila v kreditih in dodeljena ljubljanskemu mestnemu skladu, kar je tudi realno glede na največje potrebe v Ljubljani, veliko pa je bilo tudi manjših projektov v vseh regijah.

»Lastne investicije so zagotovile 1343 novih stanovanj v vrednosti dobrih 200 milijonov evrov. Skoraj 1800 stanovanj pa je v gradnji in pripravi.«

Cilj je bil, da bi zagotovili 10.000 javno najemnih stanovanj.

»Zdaj vidimo, da bi ta cilj lahko uresničili. Pogoj za to so v nadaljevanju izdatna finančna sredstva, ki bi morala biti zagotovljena tako za dokapitalizacijo sklada kot tudi za sofinanciranje občinskih projektov. Na Stanovanjskem skladu Republike Slovenije delamo intenzivno, hitro in učinkovito,« je še povedal Remec.

Komentarji (2)

LZN (ni preverjeno)

asist. Borislav Vrbanec, dr. med. spec. kirurg, SB Murska Sobota
Pišem vam kot »star« zdravnik kirurg, eno leto pred pokojem. Od prvega delovnega dne, po služenju vojaškega roka sem se zaposlil v bolnišnici, iz katere bom kmalu tudi odšel »v penzijo«.
V času moje specializacije je, kjer sem živel, stala tovarna Mura, ki je zaposlovala okoli deset tisoč delavcev. Kot mladi zdravnik sem že v roku pol leta dobil državno stanovanje, kar je bil zelo velik privilegij, po enem letu pa še osebni telefon. V bloku, kjer sem živel, sem spoznal družino, s katero sem še danes v pristnih odnosih. Do takratne prve zdravniške stavke sta starša v tej družini, oba zaposlena v Muri, imela višjo plačo kot jaz in moja soproga, ki sva bila zaposlena v bolnišnici. To je bilo do leta 1996.
Leta 2000 je Fidesu dejansko uspelo, da je takratna vlada zdravstvenim delavcem dvignila plače. Takrat je to predstavljalo 2,8-kratnik povprečne plače. In glej ga, zlomka, država ni propadla. Takrat smo v tritedenski stavki izboljšali plačo vsem zaposlenim v zdravstvu. Od takrat smo spet v zanki javnega sistema, izborili smo si, da se kot del osnovne plače upoštevajo tudi dodatki za delo v težkih delovnih pogojih (PPD), vštevanje ur v času dežurstva v delovni čas in tako naprej. A vse to se ni zgodilo z danes na jutri, ampak z mukami in večletnimi pogajanji.
Od leta 2010 sprememb ni bilo več. Zgolj stagniranje. Vlada nam tako sporoča, da v trinajstih letih zdravniki nismo vredni niti inflacije.
Danes zato stavkam na edini način kot lahko – z delno opustitvijo dela in z upoštevanjem evropskega delovnega časa. To je moja pravica. In čeprav sem na pragu upokojitve in sem v svoji zdravniški karieri oskrbel na tisoče bolnikov, me danes niti eden od njih v boju za boljše razmere v zdravstvu ni podprl. In to me globoko žalosti. Javnost je očitno prepričana, da morajo imeti zdravniki moralno odgovornost, da dan in noč delajo v dobro pacientov, tudi če za to nimajo primernih pogojev in primernega plačila. Sprašujem vas: če bodo vsi naši dobri zdravniki odšli v tujino ali v zasebne klinike, kdo vas bo oskrbel? Politiki? Glasni mimoidoči?
V svoji karieri sem si ustvaril dom, vozim deset let star avtomobil. In zaradi tega sem v očeh javnosti in vlade predstavljen kot zaslužkar, dvoživka in pohlepnež. Veliko mojim sodelavcem še ni uspelo zgraditi doma, prav tako so ujetniki stanovanjske problematike, in to kljub temu da opravljajo eno izmed najbolj plemenitih del.
Delim usodo vsega pomurskega zdravništva in vseh poštenih in srčnih zdravnikov, ki bomo to ostali – kljub pogromu, ki se trenutno vrši nad nami. Če nam bo javnost še naprej sporočala, da nas ne potrebuje in nas ne podpira, bomo preprosto odšli. Kaj se bo zgodilo potem? Tega scenarija si nihče ne želi. Ne vlada, ne javnost, še posebej pa ne zaposleni v zdravstvu.

LZN (ni preverjeno)

Najprej dolga leta opazujejo slabšanje stanja in ignorirajo predloge zdravnikov za izboljšanje stanja, nato pa jih obtožijo pohlepa in načrtnega ustvarjanja čakalnih vrst. Rešitev je enostavna: povečanje zmogljivosti sistema (število zdravnikov, medicinskih sester, operacijskih dvoran, diagnostičnih aparatur...) in izboljšanje delovnih pogojev. Hkrati je potrebno ljudem dopovedat, da vsega tega ni možno imet ob sedanji količini denarja za zdravstvo. Druga možnost je nadaljevanje sedanje politike in čakanje, da bo za vsakogar postala edina možnost obrvanava pri privatnikih

Starejše novice