Marija Sreš je Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti predstavila svojo novo peto knjigo z naslovom »Pod krošnjo stare jablane«
Danes 72- letna Marija Sreš je davnega leta 1971 odšla kot katoliška misijonarka v Gudžarat v Indijo med staroselce, rojena v Bratoncih, v Mariboru pa je končala višjo ekonomsko šolo. Že takrat je bila njena tiha želja, da bi postala misijonarka. Kar 40 let je opravljala delo katoliške misijonarke predvsem je živela in sodelovala z indijskimi podeželskimi ženskami, ki jim je pomagala, da so postale bolj samozavestne, odločne in se borile, da ženske v Indiji ne bi bile zapostavljene.
Pomoč ženskam in družinam
Staroselke so se od Marije učile solidarnosti, borbenosti za življenje, se boriti za svoje vsakodnevne pravice. Štiri desetletja je misijonarka Marija Sreš delala z ženskami staroselkami na območju Sabarakantha. Njeno delo ni bilo pokristjanjevanje, ampak pomoč ženskam in družinam, da si dostojanstveno utrejo pot skozi življenje. Naučila se je gudžaratskega jezika, njihove kulture, običaje in navade. Kar nekaj let je študirala njihov jezik, katerega tudi aktivno govori in piše, ob tem pa je še naredila primerjalno književnost v gudžeravtščini in sicer v njihovem jeziku.
V misijone je odšla po drugem Vatikanskem koncilu, predvsem, da bi ljudem pomagala, da bi ženske dobile večjo pravico v državi Indiji, saj so v tistem času bile nič vredne in zapostavljene, saj niso imele nobenih pravic. Ljudje v Sloveniji so bolj vdani v usodo, kot v Indiji, kjer je prisotna močna misel, pravi Marija.
Spomini, prigode in zgodbe
V dolgih 40 letih njenega popotovanja med Indijo in Slovenijo so nastali številni spomini, prigode in zgodbe, ki jih je pisalo Marijino življenje. Tako se je odločila in izdala svojo peto knjigo, ki ji je dala naslov »Pod krošnjami stare jablane«, kjer so predstavljene številne resnične zgodbe, ki jih je kot misijonarka doživela. V knjigi je predvsem govora o staroselcih, saj je Marija živela med plemenom staroselcev, ki jih je okoli dva milijona.
Vsaka zgodba je zgodba zase
Opisuje izzive in spremembe, s katerimi se srečujejo ženske tako v Indiji, kot v Evropi, ali na Vzhodu in Zahodu, pri čemer se ženske soočajo s pogumom, potrpežljivostjo in z iznajdljivostjo. Vsaka zgodba o ženskah je v knjigi zgodba zase. Ob tem pa ji je bil vedno v veliko pomoč in podporo, ko je še delovala in živela kot misijonarka v Indiji, Indijec Myron Pereika, ki ji je pomagal tudi pri izdaji pete knjige.
Marija Sreš je vse zgodbe o ženskah zbirala in napisala v angleškem jeziku, saj so napisane zgodbe življenjske, bogate in čustvene. Iz angleškega jezika v slovenski jezik pa so njene zgodbe prevedle Nadja Jarc, Darija Teran, Nuša Sreš, Bojana Pavlič. Knjigo je založila in izdala založba Iskanje d.o.o. Ljubljana. Pri izdaji knjige ji je pomagala tudi občina Beltinci.
Rada obleče indijska oblačila
Sicer pa zadnjih sedem let Marija spet živi v Sloveniji, še vedno pa je z mislijo med staroselci v Indiji, saj jih po svojih močeh podpira od daleč, saj ji ni vseeno, kako bodo živeli staroselci v Indiji, saj ji gre za njihovo gospodarsko samostojnost, samozavest in dostojanstvo. Njen sedanji čas je torej razdeljen med Slovenijo in Indijo. Rada se vrača v Indijo, tako se tudi drugo leto odpravlja med svoje staroselce v Indijo. Čeprav sedaj živi v Slovenji, pa je še vedno rada obleče indijska oblačila.
J.Ž.
