Obiskali smo Križevce in v prleški kleti okusili Adolfovo jurko

V Križevcih pri Ljutomeru dobro vedo, kakšen vonj ima velika noč. Gručasto naselje v osrednjem delu Murskega polja se nahaja na križišču cest, ki nas vodijo proti Gornji Radgoni, Ljutomeru in Murski Soboti. 

Vaščani kraja živijo povezani s tradicijo in naravo, veliko pa dajo tudi na kasaštvo, ki ima v Križevcih že več kot 130-letno tradicijo.

Na veliki petek, ki je pred veliko soboto in seveda nedeljo, ko praznujemo veliko noč, spomin na Jezusovo križanje, smo obiskali naselje Križevci pri Ljutomeru v istoimenski občini.

Le kje v Sloveniji bi lahko v imenu kraja našli tako močno velikonočno simboliko kot v Križevcih?

Križ je osrednji simbol krščanstva, saj predstavlja Jezusovo križanje in žrtvovanje za grehe človeštva.

Okrog cerkve Svetega Križa se je leta 1265 začela pisati zgodba Križevcev.

Freske stare med 500 in 600 let

Cerkev Svetega Križa na Murskem polju je ena najstarejših v regiji. Prvotno romanska, zgrajena okoli leta 1265, je bila nadomeščena z gotsko cerkvijo v 15. stoletju. Leta 1891 je bila podrta in nadomeščena s sedanjo triladijsko stavbo. Ohranjeni sta prezbiterij in zvonik iz leta 1602. Poslikava cerkve in križev pot iz leta 1898 sta delo Jakoba Brolla. Oprava je neogotska, pred cerkvijo pa stoji kip Janeza Nepomuka iz 19. stoletja.

»Po naši kronologiji je cerkev precej stara. Stolp in sprednji del sta stara približno 600 let, zgradili so pa to cerkev Šentpavelski benediktinci, katerih menihi so tukajšnje prebivalce naučili vinogradništva in kmetijstva,« nam je povedal tukajšnji župnik Štefan Vinkovič, ki v tej župniji mašuje že 30 let.

V cerkvi so odkrili tudi freske, stare okrog 500 let in tabernakelj v zidu, kar po župnikovih besedah, še redko najdemo v kateri cerkvi. Kot pravi, po pravilih zadnjih 420 let tabernakelj ne sme biti v zidu, temveč na oltarju.

Zaradi potice je moral Frančkin mož za dva dni v bolnišnico

V času obiska, na Veliki petek, ki skupaj z velikim četrtkom in veliko soboto sestavljajo velikonočno tridnevje, iz ličnih podeželskih hiš nič ni dišalo po mesu. 

»Ne, ne, danes pa ne bo mesa, danes pa bodo ribe,« nam je zaupala vaščanka Lidija Puconja, medtem ko smo njenega tasta, Adolfa Puconjo vprašali, ali bo preživel, če en dan ne bo jedel mesa. Z nasmehom na obrazu nam je odgovoril, da bo tudi brez mesa preživel, saj, da tudi sicer ne poje veliko, ker ima težave z zobmi. 

»Nede ribe, pa nede meso. Zato, ker more biti danes post. Danes bo samo kakšna dobra juha,« pa nam je med sprehodom po vasi povedala vaščanka Frančiška Rakuša. 

Dodala je, da letos na žalost ne bo dišalo niti po potici. »Navadno jo pečem, samo letos pa je nisem spekla. Ker imam eno slabo izkušnjo – enkrat sem jo res bogato spekla, z bogato filo in sva jo z možem pojedla še kar vročo, sva imela težave, mož je mogel zaradi vnetja trebušne slinavke iti za dva dni v bolnico,« nam je zaupala Frančka.

Brez petja s kozarčkom v roki seveda ni šlo

Prebivalci kraja so nam med obiskom povedali, kako preživljajo dneve in kakšne so njihove vrednote. Ugotovili smo, da so tudi sicer in ne zgolj med velikonočnimi prazniki, tesno povezani s tradicionalnimi vrednotami in verskim izročilom. Povezani med seboj, z naravo in z živalmi, živijo preprosto, a veselo življenje.

»Tukaj se vsi poznamo, vsi spregovorimo, ko se srečamo in se vprašamo – kak si kaj, dober den,« je povedala domačinka Urška Ostrc. Z njo se je strinjal tudi njen sovaščan »Bole veselo je ja. Smo tudi bolj na samem doma, tako, da se lahko kdaj skregamo, pa malo deremo okoli voglov, nas nihče ne sliši. Sedaj, ko so otroci vsi doma, je zelo živahno,« je povedal Miran Puconja.

Miran skupaj s svojo ženo, s katero imata pet otrok, živi od kmetijstva. Prvi sosed je njegov oče Adolf, ki nam je ob obisku z velikim veseljem izkazal svojo ljubezen do starodobnikov.

Ponosno se je postavil poleg svojega hrošča in povedal, da je njegov drugi lastnik in da ima prevoženih 170 tisoč kilometrov. 

Ko smo ga vprašali, če se bo sedaj med velikonočnimi prazniki zapeljal, kaj po vasi, pa nas je njegov odgovor dodobra nasmejal.

»Ne bom se nikam dosti peljal več, ker imam alkohola preveč v krvi,« nam je med smehom povedal Adolf. 

Že čez nekaj minut nam je odprl vrata svoje kleti, v katerem sta bila dva manjša soda jurke. Seveda, kaj pa bi lahko drugo pričakovali, saj smo vendarle v Prlekiji, kjer brez žlahtne kapljice ne gre, smo se pogovarjali.

Adolf se je nato usedel na stol poleg soda, nam natočil jurko in nazdravil. Ob tem pa je zapel pesem, ki si jo najraje zapoje, ko je pod gasom, kot sam pravi, gre pa takole: »Jurka, šmarnica, kvinton, to je trše kot beton.«

Vas, ki diha s kasaštvom

Tudi, če ne bi vedeli, da so Križevci pri Ljutomeru znani po plemenitih konjih kasačih, bi ob obisku vasi to hitro ugotovili. 

»Mi imamo v občinski zastavi kasača, tu je zibelka kasaškega športa. V naši Občini so bile prve kasaške dirke in veliko družin se ukvarja s konji kasači,« nas poduči Urška Ostrc.
Eden izmed njih je tudi Urškin oče Zvonko, ki s kasači po vsej Evropi tekmuje že vrsto let. 

»Hodim na tekmovanja ja. Sem bil zdaj dve leti zapored najboljši trener in lastnik konjev v Sloveniji. Zelo uspešni tudi v tujini. V nedeljo gremo v Avstrijo na Dunaj, v ponedeljek smo v Ljutomeru, v torek smo v Trstu na dirkah,« se pohvali Urškin oče Zvonko Ostrc.

Zgodovino naselja so zaznamovali Turki in Kruci

Naselje s središčem okoli cerkve je bilo poseljeno že v prazgodovinski dobi. Velikokrat pa je bilo tudi oblegano s strani sovražnika.

»Ko je bilo Turkov konec, potem pa so prišli Kruci – to pa je bila še večja banda. To pa so bili Madžari, tisti, ki so se borili proti Turkom. So bili strašno navdušeni nad bojem in so hodili v naše kraje krast, ubijat, to je bilo grozljivo,« pove župnik Štefan.

A danes, tik pred največjim krščanskim praznikom, je v ozračju čutiti zgolj radost. Jutri bodo k blagoslovu nesli košare, polne dobrot, v katerih seveda ne bo manjkalo jajc oziroma remenic, kot jim tukaj pravijo.

Frančiška in Lidija bosta poleg remenic, k blagoslovu nesli še šunko, hren, potico in kakšno klobaso. Košarico bosta pokrili z lepim prtom in nanjo položili kak cvet narcise.

Križofčanari, kot se tukajšnji prebivalci imenujejo, so nam v petek na široko odprli svoja vrata in nam pred veliko nočjo, ki prinaša sporočilo odrešenja in ljubezni, s svojo skromnostjo in dobro voljo, napolnili srca.