Mlada športnika s kolesom od Ormoža do Dubrovnika: Pot je bila zelo utrujajoča zaradi visokih temperatur, vetra in raznolikega terena

Iz okolice Velike Nedelje prihajata Lan Kokol in Patrik Majhen, mlada športnika, ki sta se konec junija s kolesi odpravila na pot do Dubrovnika. 

Lan študira gospodarsko inženirstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru, Patrik pa obiskuje Tehniško gimnazijo v Mariboru. A združuje ju ljubezen do športa. 

Kot sta povedala, se oba s športom ukvarjata tako rekoč vse življenje. 

Lan je treniral kickboks, rokomet in košarko, a je z vsem pred kratkim prenehal zaradi poškodbe ramena in operacije. Tudi Patrik je športnik od malih nog, treniral je nogomet. Žal je tudi njemu pred kratkim nadaljevanje kariere preprečila poškodba kolena.

»Poškodbe so naju združile in pripeljale do kolesarstva, zraven tega se pa še ukvarjava s fitnesom in pohodništvom,« pravita: »Sva tako rekoč športnika po duši.«

Nadgradila lanski kolesarski podvig

Ideja za pot do Dubrovnika se je Lanu in Patriku porodila med lanskim podvigom. Takrat sta se iz čiste radovednosti, še brez izkušenj in večjih treningov kolesarjenja, podala na pot s kolesi od Ormoža do Portoroža in nazaj.

»Med potjo sva res uživala in se odločila, da bo treba naslednje leto poizkusiti nekoliko daljši podvig,« razlagata: »Takrat končnega cilja še nisva vedela. Na koncu sva se odločila za Dubrovnik, ker se nama zdi kot kraj, ki je za vožnjo z avtom predaleč.«

Na naše vprašanje, od kod jima motivacija, odgovarjata, da te nikoli ni manjkalo: »Motivacija? Ta nama nikoli ni predstavljala težav in rada preskušava svoje meje.«

Novega podviga nista podcenjevala, pripravljala sta se vse leto

Lansko potovanje do Portoroža je še povečalo njuno zanimanje za kolesarstvo. Nabavila sta cestna kolesa in začela priprave na pot do Dubrovnika. 

»Vedela sva, da novega zastavljenega podviga ne smeva podcenjevati,« sta povedala: »Tako sva letos v pripravah prekolesarila slabih 4000 kilometrov.«

»Pripravljala sva se vso leto, veliko kolesarila v naravi in trenažerju, tekla, plavala in hodila v fitnes,« dodajata. 

Do Dubrovnika po jadranski magistrali, nazaj po notranjosti Hrvaške

Lan in Patrik pojasnjujeta, da sta večino poti do cilja prekolesarila po jadranski magistrali, skozi mesta Rijeka, Sveti Juraj, Zadar, Šibenik, Split, Baćinska jezera in vse do Dubrovnika.

Nazaj sta se po jadranski magistrali vozila le do Splita, nato pa pot nadaljevala čez celino do mest Gračac, Slunj, Zagreb in Ormož.

»Pot je bila zelo utrujajoča zaradi visokih temperatur, vetra in raznolikega terena,« razlagata. 

Kot pravita, jima je prve štiri dni nagajalo Patrikovo kolo: »Kar nekaj časa sva izgubila z iskanjem ustreznih servisov, dokler nisva skoraj obupala. Na vso srečo je Lanova družina dopustovala v bližini in je poskrbela za menjavo kolesa.«

Napornejša je bila pot nazaj. »Najzahtevnejša etapa je bila na poti nazaj domov od Splita do Gračca, saj sva se morala povzpeti čez Velebit, ovirala pa naju je tudi močna burja v prsa, ki naju je zaustavljala tudi po klancih navzdol. Ta dan sva prekolesarila 150 kilometrov in naredila 2100 metrov višinske razlike. Zaradi neposeljenosti tega območja nama je tudi zmanjkovalo vode.«

Po poti doživela veliko dobrih in slabih pripetljajev

Kot pravita naša sogovornika, je bilo pripetljajev po poti res ogromno.  

»Eden izmed najlepših je zagotovo podpora pohodnikov in avtoštoparjev ob cesti, ki so nama dajali s »petkami« dodatne vzpodbude in motivacijo,« pravita in dodajata, da je bilo zanimivo tudi vso potovanje spati v šotoru. 

A žal sta po poti doživela tudi nekaj slabih pripetljajev: »Najslabša izkušnja (poleg težav s kolesom) pa je ta, ko naju je nekdo iz avta pljunil. Žalostno, vendar resnično.«

Ob prihodu domov so ju pričakali gasilci

Na poti do Dubrovnika in nazaj sta Lan in Patrik prekolesarila 1330 kilometrov in 12280 metrov nadmorske višine. 

Potovanje se sta začela v nedeljo, 31. julija, v zgodnjih jutranjih urah. Vrnila sta se v petek, 12. avgusta. Takrat so ju v Veliki Nedelji pričakali tudi gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Ormož in ju pospremili do gasilskega doma v Ormožu. 

Hvaležna vsem, ki so jima pomagali po poti

Kolesarja se ob tem zahvaljujeta vsem, ki su ju vzpodbujali: »Največje zasluge pri najinem podvigu imajo starši, ki so nama zaupali in naju podpirali.«

Dodajata, da sta oba aktivna člana Prostovoljnega gasilskega društva Ormož in Kluba ormoških študentov, ki so ju prav tako vzpodbujali pri njuni odločitvi: »Oboji so nama vlili veliko dodatne motivacije.«

»Res sva jim zelo hvaležna, kot prav tako vsem, ki so nama pomagali ob poti in nama ponudili prenočišča,« za konec pripomnita naša sogovornika.