Iz okolice Velike Nedelje prihajata Lan Kokol in Patrik Majhen, mlada športnika, ki sta se konec junija s kolesi odpravila na pot do Dubrovnika.
Lan študira gospodarsko inženirstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru, Patrik pa obiskuje Tehniško gimnazijo v Mariboru. A združuje ju ljubezen do športa.
Kot sta povedala, se oba s športom ukvarjata tako rekoč vse življenje.
Lan je treniral kickboks, rokomet in košarko, a je z vsem pred kratkim prenehal zaradi poškodbe ramena in operacije. Tudi Patrik je športnik od malih nog, treniral je nogomet. Žal je tudi njemu pred kratkim nadaljevanje kariere preprečila poškodba kolena.
»Poškodbe so naju združile in pripeljale do kolesarstva, zraven tega se pa še ukvarjava s fitnesom in pohodništvom,« pravita: »Sva tako rekoč športnika po duši.«
Nadgradila lanski kolesarski podvig
Ideja za pot do Dubrovnika se je Lanu in Patriku porodila med lanskim podvigom. Takrat sta se iz čiste radovednosti, še brez izkušenj in večjih treningov kolesarjenja, podala na pot s kolesi od Ormoža do Portoroža in nazaj.
»Med potjo sva res uživala in se odločila, da bo treba naslednje leto poizkusiti nekoliko daljši podvig,« razlagata: »Takrat končnega cilja še nisva vedela. Na koncu sva se odločila za Dubrovnik, ker se nama zdi kot kraj, ki je za vožnjo z avtom predaleč.«
Na naše vprašanje, od kod jima motivacija, odgovarjata, da te nikoli ni manjkalo: »Motivacija? Ta nama nikoli ni predstavljala težav in rada preskušava svoje meje.«
Novega podviga nista podcenjevala, pripravljala sta se vse leto
Lansko potovanje do Portoroža je še povečalo njuno zanimanje za kolesarstvo. Nabavila sta cestna kolesa in začela priprave na pot do Dubrovnika.
»Vedela sva, da novega zastavljenega podviga ne smeva podcenjevati,« sta povedala: »Tako sva letos v pripravah prekolesarila slabih 4000 kilometrov.«
»Pripravljala sva se vso leto, veliko kolesarila v naravi in trenažerju, tekla, plavala in hodila v fitnes,« dodajata.
Do Dubrovnika po jadranski magistrali, nazaj po notranjosti Hrvaške
Lan in Patrik pojasnjujeta, da sta večino poti do cilja prekolesarila po jadranski magistrali, skozi mesta Rijeka, Sveti Juraj, Zadar, Šibenik, Split, Baćinska jezera in vse do Dubrovnika.
Nazaj sta se po jadranski magistrali vozila le do Splita, nato pa pot nadaljevala čez celino do mest Gračac, Slunj, Zagreb in Ormož.
»Pot je bila zelo utrujajoča zaradi visokih temperatur, vetra in raznolikega terena,« razlagata.
Kot pravita, jima je prve štiri dni nagajalo Patrikovo kolo: »Kar nekaj časa sva izgubila z iskanjem ustreznih servisov, dokler nisva skoraj obupala. Na vso srečo je Lanova družina dopustovala v bližini in je poskrbela za menjavo kolesa.«
Napornejša je bila pot nazaj. »Najzahtevnejša etapa je bila na poti nazaj domov od Splita do Gračca, saj sva se morala povzpeti čez Velebit, ovirala pa naju je tudi močna burja v prsa, ki naju je zaustavljala tudi po klancih navzdol. Ta dan sva prekolesarila 150 kilometrov in naredila 2100 metrov višinske razlike. Zaradi neposeljenosti tega območja nama je tudi zmanjkovalo vode.«
Po poti doživela veliko dobrih in slabih pripetljajev
Kot pravita naša sogovornika, je bilo pripetljajev po poti res ogromno.
»Eden izmed najlepših je zagotovo podpora pohodnikov in avtoštoparjev ob cesti, ki so nama dajali s »petkami« dodatne vzpodbude in motivacijo,« pravita in dodajata, da je bilo zanimivo tudi vso potovanje spati v šotoru.
A žal sta po poti doživela tudi nekaj slabih pripetljajev: »Najslabša izkušnja (poleg težav s kolesom) pa je ta, ko naju je nekdo iz avta pljunil. Žalostno, vendar resnično.«
Ob prihodu domov so ju pričakali gasilci
Na poti do Dubrovnika in nazaj sta Lan in Patrik prekolesarila 1330 kilometrov in 12280 metrov nadmorske višine.
Potovanje se sta začela v nedeljo, 31. julija, v zgodnjih jutranjih urah. Vrnila sta se v petek, 12. avgusta. Takrat so ju v Veliki Nedelji pričakali tudi gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Ormož in ju pospremili do gasilskega doma v Ormožu.
Hvaležna vsem, ki so jima pomagali po poti
Kolesarja se ob tem zahvaljujeta vsem, ki su ju vzpodbujali: »Največje zasluge pri najinem podvigu imajo starši, ki so nama zaupali in naju podpirali.«
Dodajata, da sta oba aktivna člana Prostovoljnega gasilskega društva Ormož in Kluba ormoških študentov, ki so ju prav tako vzpodbujali pri njuni odločitvi: »Oboji so nama vlili veliko dodatne motivacije.«
»Res sva jim zelo hvaležna, kot prav tako vsem, ki so nama pomagali ob poti in nama ponudili prenočišča,« za konec pripomnita naša sogovornika.
Komentarji (7)
Aja? Veter je bil? Pa vrouče? Pa cilou na brejg sta naletela? Jezuš, kakša groza. Tou vama je nešče podstavo.
A si nevoščljiv, ker ti samo greješ kavč?
In reply to Aja? Veter je bil? Pa vrouče… by Hkpi (ni preverjeno)
Hejnjajte ze s temi forami. Poznan cloveka ka je sou od nas do Splita v enon susi pa se ne hvali s ten po interneti.
Dandanes je potrebno veliko previdnosti vsled zapisov o nekem "podvigu"!
Sam sem bil zravne leta mislim da 2008, ko smo v "enem šusu" prevozili od Celja do Ulcinja. Vozilo se je seveda tudi ponoči! Čas je bil nekje pod petintridesetimi urami.
Drugič, dobesedno v šprintu od Celja do Beograda... Petstopetdeset kilometrov... največji zastoj na meji nekje pri Donavi med Hrvaško in Srbijo/Vojvodino.
Poznam veliko kolegov (od Baloha, poznal pokojnega Robiča, Rosenseina, Perčiča...), katerim je taka v napisu v članku skoraj šala... mala!
Kaj pa tisti, kateri smo oz. še dandanes prevozijo (tekmovanja več ni) en DOS, v enem komadu tisočd vesto kilometrov... podnevi, ponoči, v vetru in dežju. Saj lahko greš nekam pod streho, vendar se ne pomikaš, konkurenca pa...? Pravilo: "Keeep in your bike!" se temu pravi.
Reklama... res smo na startu od Celja do Ulcinja imeli celi cirkus v celju na sejmišču in verjemite... odleglo je vsem, ko smo se premaknili...! Samo, da ni nikogar zraven in da imaš mir!!!
Obstaja še en ultramaratonec, kateri niti ne živi tako daleč od nas, sicer je Primorec, pa divja po tisoč in nekaj kilometrov po Kanadi, Japonski... je kje v medijih???
In reply to Hejnjajte ze s temi forami… by Ujkos (ni preverjeno)
Falabogi kasta duma. Tan bi jih pice drago koštale.
jočeta se kak mamini ciceki kot da ne obstajajo normalnejše temperature za tak podvig. nimata jajc.