Marko Lovrenčec, 17-letni Prekmurec, ki je opravil izjemen kolesarski podvig. V zgolj 18 urah je namreč prekolesaril 348 kilometrov dolgo pot iz Goričkega v Piran.

17-letni Marko Lovrenčec, ki prihaja iz Moravskih Toplic kolesari že od malih nog, s sestro in očetom je začel kolesariti že v tretjem razredu osnovne šole. Sprva so kolesarili bolj po Prekmurju, nato pa so postajali njihovi kolesarski izleti vse daljši.

S kolesom iz Goričkega v Piran

Pred štirimi leti so se tako prvič podali na pot iz Goričkega v Piran, ki so jo nato pred tremi leti še enkrat ponovili. So pa, kot pojasni Marko, takrat prekolesarili to pot tako, da so jo kolesarili več dni in med potjo tudi prespali, da je bilo lažje. Marko se je zdaj odločil za težjo obliko te poti. 

»Potem se mi je lansko leto porodila ideja, da grem kolesarit po Prekmurju. Naredil sem nekje 140 kilometrov v enem dnevu. Nato pa sem razmišljal, da bi lahko moje kolesarjenje še nadgradil, da v tem letu izvedem malo višji podvig.

Ker smo to pot iz Goričkega v Piran že nekajkrat prekolesarili, sicer tako, da smo jo kolesarili več dni in med potjo tudi prespali. Sem si zamislil, da bi to pot prekolesaril sam, in to v enem dnevu vseh teh 348 kilometrov. Kolo sem imel tudi primerno. Tako da sem se odločil, da se podam na to pot,« pojasni Marko. 

Priprave na pot začel že v septembru

Kot nam pojasni Marko, je svoje priprave na enodnevni kolesarski podvig začel že v mesecu septembru. 

»Izbrati sem si moral kolo, ki bo primerno za cesto in, ki mi bo ustrezalo. Pregledal sem tudi pot, kako bom kolesaril, kje bom zavijal, na kateri cesti bom.«

Je pa pri tovrstnih podvigih pomembno tudi, da si zastavimo cilje. Tako namreč naše želje tudi lažje dosežemo in z njimi ne odlašamo, poudari mlad kolesar. 

»V začetku oktobra sem si zapisal tudi datum, ko se bom odpravil na to pot. Objavil ta datum tudi na socialnih omrežjih. Zaradi tega, ker je potem že drugačna mentaliteta, ko poveš nekomu, da nekam greš, bo večja verjetnost, da boš to pot tudi opravil. Tega me je naučil trener breakdanca, ki nam je velikokrat povedal, da naj si nekam zapišemo naše cilje.

In tako sem si ta cilj zapisal na list, torej 348 kilometrov, v enem dnevu iz Goričkega v Piran. Ta list sem potem nalepil na omaro, da bom ta datum vsak dan gledal in bom bližje temu, da to tudi izvedem.«

Kako je potekala pot?

Marko se je na pot odpravil 9. julija, in sicer nekaj čez polnoč ga je oče z avtomobilom odpeljal do Hodoša, kjer je svoj kolesarski podvig tudi začel.

Pot je začel ob 1. uri zjutraj, v Piranu pa je bil še isti dan okrog 19. ure, skupno je tako njegova pot trajala 18 ur. Nekaj je bilo seveda tudi vmesnih postankov in počitka. 

»Prvo sem imel krajši počitek v Celju, takrat sem tudi pojedel Dödole, ki mi jih je spakirala Gostilna pri Štorklji za sabo. Nato naslednji počitek sem imel v Trojanah, kolesarska ekipa, ki sem jim razložil svoj kolesarski podvig mi je častila celo krof. Naslednja postojanka je bila potem v Ljubljani, zadnja pa na Vrhniki, kjer sem se ustavil ravno toliko, da sem si kupil vodo. Potem pa v enem rukerju naprej do Pirana,« razloži Marko.

Glede na to, da je v enem dnevu prekolesaril skorajda celotno Slovenijo, smo mladega kolesarja povprašali tudi o tem, kje je bilo najlepše kolesariti. 

»Najlepše mi je bilo kolesariti od Črnega kala proti morju ter po kolesarski stezi Parenzana v Portorožu, saj sem se takrat zavedal, da sem že skoraj na cilju.« 

Kljub bolečini v kolenih stisnil zobe in kolesaril do konca

Ker gre za zahteven podvig in ne tako kratko pot, je bila možnost, da se pojavijo tudi kakšne težave s kolesom ali pa bolečine. Kar pa se na srečo Marku ni zgodilo. Nekaj bolečine je začutil le 60 kilometrov pred koncem, kar pa ga takrat več ni ustavilo

»Tehničnih težav s kolesom nisem imel nobenih. Drugače pa nekje 60 kilometrov do cilja, pri Razdrtem me je začela loviti bolečina v levem kolenu, nato pa še malo pred Črnim kalom v desnem kolenu.

Ampak sem si rekel: zdaj si že tako daleč, ne boš zdaj popustil. In sem toliko stisnil zobe, da sem lahko prišel do konca,« pojasni Marko.  

Brez podpore mu nebi uspelo

Kot še doda mlad kolesar, mu ta kolesarski podvig nebi uspel brez podpore družine in prijateljev. Pravi, da je bila izkušnja zanimiva in bi mu bilo žal, če se izziva ne bi lotil. 

»Oče mi je zelo pomagal, nad idejo je bil navdušen. Mama pa je bila na začetku nekoliko v skrbeh, ali se bom res odpravil sam. Ampak sem jo potem prepričal, da me je tudi ona pustila na to pot. Na telefonu sem imel tudi aplikacijo, preko katere so mi lahko sledili in spremljali, kako poteka moja pot.« 

Pri poti pa so mu poleg družine pomagali tudi nekateri sponzorji. Z različnimi sredstvi in spodbudnimi besedami, pa tudi nekaterimi pripomočki so mu namreč omogočili uresničevanje tega cilja. 

»Pri poti so mi pomagali tudi sponzorji, katerim bi se rad iskreno zahvalil za vso pomoč in podporo. To so Proteini.si, Gostilna pri štorklji, Lušt, Klima center Tratnjek, Creative Print, Pivovarna Over Mura, Plesna šola Zeko, ter občina Moravske Toplice,« zaključi Marko.

Komentarji (6)

Baba roga (ni preverjeno)

Bravo. Vsak si zada svoj cilj.

290202 (ni preverjeno)

tako je eni z blečinami, drugi brez ob uživanju do cilja. vsakemu svoje

In reply to by Baba roga (ni preverjeno)

Poliyu (ni preverjeno)

Super ka je prekolesaro to turo ali to eti moj pajdas sakso leto odpela. V enon susi do Pirana.

madžarkajelepa (ni preverjeno)
Komentar je zaradi velikega števila negativnih odzivov skrit.

bravo! samo kelko lidi to prekolesari in ne nuca medijske pozornosti

anton77 (ni preverjeno)

Saka čast, dečko... Pa tak dale! Pa če njden kda oštarijo Pri štorklji iden ta na dodole...

........ (ni preverjeno)

vse lepo in prav, vendar bolečnian ima svoj namen. in če najstnik ne ve, na mu odrsali povejo, da mu telo hoče povedati da pretiravo na račun svojega zdravja in tvega poškodbo. čez 5 let pa do ms ne bo mogel prekolesariti.
ampak hej, njegovo telo , njegova izbira, tako velja, mladost je norost, čez potok skače kjer je most.

Starejše novice