»Hvaležna sem tisti mladi deklici, ki je odšla z malo gotovosti in veliko poguma. Zaradi nje danes stojim trdna.«
Nataša Horvat, romska aktivatorka pri Ljudski univerzi Lendava in romska svetnica v občinskem svetu občine Lendava, se je na družbenem omrežju Facebook oglasila s srce parajočo zgodbo.
O svoji življenjski zgodbi je sicer javno že spregovorila - kako je mladoletna postala mama in tako - po njenih besedah - tipična Rominja: brez izobrazbe, z otrokom in brez prihodnosti.
Zdaj je šla še dlje in razkrila, da je bila stara komaj 16 let, ko se je začela zavedati, da življenje, ki ga je živela, ni tisto, ki si ga je želela.
»Tisto, kar sem čutila najgloblje, je bila tiha želja, da lahko obstaja drugačen svet. Svet, kjer se ne meri človekova vrednost po tem, kje je rojen ali kateri krvi pripada, ampak po tem, kaj nosi v sebi,« je zapisala.
»Korak za korakom sem gradila sebe. V svetu, kjer ni bilo pričakovanj, sem postavljala svoja. V prostoru, kjer se od mene ni veliko zahtevalo, sem si sama postavljala cilje. Kljub vsemu sem verjela, da lahko živim drugače. Da si zaslužim več. In to ni bila lahka pot. Vsaka odločitev je bila borba. Vsak napredek je bil zgrajen na tleh, kjer ni bilo temeljev,« je razkrila.
Ko pogleda v preteklost, je hvaležna, da je vztrajala in premagala predsodke: »Hvaležna sem tisti mladi deklici, ki je odšla z malo gotovosti in veliko poguma.«
Njen zapis objavljamo v celoti.
»Zapustila sem dom, rojstni kraj, kjer sem preživela otroštvo, kjer sem prvič sanjala, se prvič bala, in kjer sem se začela zavedati, da življenje, ki ga živim, ni tisto, ki si ga želim. Bila sem stara komaj 16 let. Otrok neizkušen, ranljiv, a hkrati odločena, da grem. Da poiščem nekaj več. Da najdem prostor, kjer bo mogoče živeti v miru, brez nasilja, brez poniževanja, brez strahu.
Odraščala sem v romskem naselju. V okolju, kjer ni bilo prave podpore, ne za otroke ne za mladino. Kjer so bile možnosti za izobrazbo omejene, kjer zaposlitev ni bila nekaj, kar se je pričakovalo, kjer motivacije ni bilo, ker ni bilo zaupanja, da se lahko doseže več.
Tisto, kar sem čutila najgloblje, je bila tiha želja, da lahko obstaja drugačen svet. Svet, kjer se ne meri človekova vrednost po tem, kje je rojen ali kateri krvi pripada, ampak po tem, kaj nosi v sebi.
In tako sem odšla v drugo državo, med tuje ljudi, v novo okolje. Ne s kovčki upanja, ampak z dušo, ki si je želela spremembe. Ni mi bilo lahko. Tuji jezik, nova pravila, drugačni pogledi. Pogosto sem bila sama brez družine, brez podpore, brez jasnih navodil, kako sploh preživeti. A nikoli nisem odnehala.
Korak za korakom sem gradila sebe. V svetu, kjer ni bilo pričakovanj, sem postavljala svoja. V prostoru, kjer se od mene ni veliko zahtevalo, sem si sama postavljala cilje. Kljub vsemu sem verjela, da lahko živim drugače. Da si zaslužim več. In to ni bila lahka pot. Vsaka odločitev je bila borba. Vsak napredek je bil zgrajen na tleh, kjer ni bilo temeljev.
Ampak danes, ko pogledam nazaj, vem, da sem naredila nekaj izjemnega. Vztrajala sem. Premagala sem predsodke tuje in svoje. Naučila sem se jezika, pridobila znanje, ustvarila prostor, kjer sem lahko dihala s polnimi pljuči.
Hvaležna sem tisti mladi deklici, ki je odšla z malo gotovosti in veliko poguma. Zaradi nje danes stojim trdna. Moja zgodba ni zgodba bega, temveč zgodba rasti. Zgodba dekleta iz romskega naselja, ki je kljub vsemu izbrala pot naprej. Ki je verjela v svet, ki ga še ni bilo in ga potem počasi, potrpežljivo, ustvarila.«
