Mateja Škalič, ki je dogajanje okoli planiške velikanke spremljala vseh pet dni, o zakulisju te največje športne prireditve pri nas.
"Sonce, kratki rokavi, sladoled. Še malo pa bom tudi jaz začela verjeti vsem tem idejam o globalnem segrevanju. Moj vikend v Planici je, razen nedelje, minil v daleč najlepšem vremenu, kar pomnim.
Potem pa je tu še akcija Triglava, ki vsako leto pripelje otroke na kvalifikacije v Planico in je ena izmed najboljših stvari v celotnem svetovnem pokalu. Tisti, ki med skakalno sezono občasno preklopimo na enega izmed tujih športnih programov, lahko na večini kvalifikacijskih tekem spremljamo precej klavrno sliko, saj so le-te v povprečju zelo slabo obiskane. Sicer se tisti, ki ne gojimo prav posebne ljubezni do otrok, počutimo skoraj malo ogrožene, ampak vzdušje pa je nedvomno fenomenalno.
Če ste med vikendom naleteli na kakšne slike s te prireditve, kjer ste opazili obiskovalce v kratkih rokavih in ste jih mogoče začudeno označili za nenormalne, vam lahko zagotovim, da so bili kratki rokavi še skoraj preveč. In letos ni bilo neverjetno samo vreme, neverjetni so bili tudi rezultati Roberta Kranjca. Prvo mesto na petkovi tekmi, najdaljši polet vikenda in mali kristalni globus. Vse to je privabilo predvsem Slovence. Če se je prejšnja leta trlo tujcev, jih je bilo letos le peščica. Predvsem družinski člani skakalcev in mogoče kakšna organizirana odprava določenega kluba. Če je za to kriva Vikersundska letalnica, bomo izvedeli takoj, ko bomo spet mi imeli največjo letalno napravo in bomo ob vsakem poletu stiskali pesti, da bo šlo rekordno daleč.
Ampak da bi rekla, da se v Planici sedaj več ne da uživati ob dolgih poletih, bi to bila laž. Vseeno pa ostaja grenak priokus, ko vidimo samo en polet čez 230 metrov in le malo čez 220. Na eni strani strokovnjaki, ki pripravljajo skakalnico, zagotavljajo, da so dolgi poleti varni, na drugi pa so spet ostali, ki vodijo tekmovanje in ravno zaradi tega ne pustijo zelo dolgih skokov. Kje je resnica in komu verjeti?
Vsekakor je neverjeten občutek videti skakalca leteti čisto proti dnu in z enim očesom opazovati tablo, ki označuje rekord. Ker pa nobena stvar ne more biti popolna, smo tudi letos v nedeljo ostali brez druge serije zaradi premočnega vetra. Moram priznati, da smo bili prav hvaležni, da se je odločitev sprejela tako hitro, saj nas je vreme prejšnje dni preveč razvadilo in vsi smo komaj čakali, da gremo nazaj proti hotelom in spijemo kakšen topel napitek. Še posebej tisti, ki nas je zdravje malo pustilo na cedilu in se lahko zahvalimo lokalni lekarni, da smo se prebili skozi vikend.
Pa da se še dotaknem tematike, s katero sem naslovila moje vtise iz letošnje Planice. Večina ljudi me kar nejeverno gleda, ko jim povem, da se sama že nekaj let v Planico odpravljam za kar pet dni. Prve asociacije so običajno alkohol, alkohol in potem mogoče skoki. Pa še to samo tista leta, ko so naši med boljšimi. Pa je res tako? Lahko bi rekla da je in da ni. Tako so na eni strani vsi tisti, ki imajo radi smučarske skoke in tisti, ki jim ne uspe priti niti do velikanke. Pa naj bo to zaradi tega, ker so zaradi količine alkohola padli že na poti ali pa tisti, ki z nasmeškom na obrazu povejo, da jih skoki sploh ne zanimajo in da so prišli zaradi zastonj hrane in pijače v VIP šotoru.
Planica je takšen praznik, za kakršnega se sami odločimo, da je. Če nas zanimajo skoki, bomo videli skoke, če nam je cilj rekordno nabiranje promilov, se bomo pač pridružili (pre)velikemu odstotku obiskovalcev, ki so prikrajšani za čudovit dopoldan uživanja ob tem 'norem' športu."
Mateja Škalič
