Marjan Dora je v tokratni oddaji Dora – nedeljski pogovori gostil letošnjega dobitnika Borštnikovega prstana za življenjsko delo, velikana slovenskega teatra, Janeza Škofa.
Škof je v svoji igralski karieri, kit raja že trideset let, odigral že toliko različnih vlog, da si jih je nemogoče zapomniti. S številnimi predstavami je gostoval v tujini, kjer je prav tako požel številne uspehe.
“Na največjem svetovnem gledališkem festivalu v Mehiki smo s Pandurjevo Šeherezado igrali brez prevoda in dvakrat zmagali!”
Z gledališčem se je prvič srečal v domačih Medvodah v amaterski gledališki skupini. Pravi, da lažje delaš, če te za vlogo izbere sam režiser, saj imaš občutek, da ti zaupa, da te je izbral zaradi tebe.
Prejel številne nagrade
Za svoje delo je prejel številne nagrade.
“Nagrada na Sterijinem pozorju je bila unikatna! Za isto vlogo sem dobil dve nagradi: za glavno in stransko vlogo! Ker sta ju podeljevali različni žiriji”, se spominja Škof.
Škof je mojster v brezbesedni igri, pravi pa, da je z govorjenjem na odru imel težave, saj se čuti njegov gorenjski dialekt. “ Ampak se zdaj zato ne sekiram več!”
Ne samo igralec, tudi odličen glasbenik
Škofa so si ljudje zapomnili predvsem po televizijskih vlogah, od vloge v Naši mali klinki pa Teater paradižnik. Pravi, da so to bile stvari, ki jih je rad delal.
Ogromno se ukvarja tudi z glasbo, igranja harmonike se je kar sam naučil. Nekaj časa je celo razmišljal, da bi popolnoma pustil teater in šel v glasbo, a je ugotovil, da je v teatru še veliko izzivov.
Teater je kolektivno dejanje
Pravi, da se je težko odločiti, dela s kom se najraje spominja, saj je je v vsakem obdobju bil kdo pomemben. Je pa prepričan, da je teater kolektivno dejanje.
“V teatru te poznajo, moje dišanje in moj smrad,” pravi Škof in dodaja, da se igralci drug pred drugim ne morejo pretvarjati.
