Festival filma in vina, ki se vse bolj vpisuje kot eden osrednjih dogodkov na slovenskem filmskem zemljevidu, je v žanrski specifiki in simbiozi med filmom ter vinom uspel najti tržno nišo. Omejitev za prihodnost festivala ni.
Letošnji Grossmann z okoli 90 dogodki, ki zajemajo od filmskih projekcij, pogovorov z gosti, degustacij vrhunskih vin, umetniških razstav pa vse do koncertov, igralskih delavnic in povorke pošasti, zagotovo postaja eden najodmevnejših filmskih dogodkov pri nas. O razvoju festivala, ki v prleško prestolnico privablja imena svetovnega kova iz sveta filma, kot so Roger Corman, Sir Christopher Lee, Menhan Golan smo se pogovarjali s Tomažem Horvatom, programskim direktorjem in soustanoviteljem festivala.
Grossmannov festival omejitev ne pozna
Priložnost se je ponudila pred devetimi leti, ko je skupina filmofilov, navdušenih nad žanrskim filmom, 100-letnico prvih slovenskih filmskih zapisov Karola Grossmanna izkoristila za uradno pot Grossmannovega festivala filma in vina. Od takrat je festival samo rastel in nobenega dvoma ni več, da je presegel hamletovsko vprašanje. »Razvoj festivala je presenetil tudi nas. Nismo verjeli, da lahko pridemo tako daleč. Res pa je, da nam ambicioznosti nikakor ne manjka. Sedaj poskušamo vsako leto dodatno nadgrajevati festival, kolikor se le da.« Kasnejših prelomnic na poti festivala je bilo več, ključno pa je bilo leto 2008: »Kot gost nas je obiskal Roger Corman, legenda filma in ustvarjalec novega Hollywooda. Takrat smo ugotovili, da mej pri tem festivalu ni nobenih.«
Najboljši žanrski festival na področju bivše Jugoslavije
Morda bi se sprva zdelo, da Grossmann privablja bolj ožje in zvesto občinstvo, pa temu predvsem v zadnjih letih, ko organizatorji tematsko širijo program, ni več tako. Festival je kljub svoji specifičnosti generacijsko precej široko zastavljen. »Med obiskovalci je sicer še zmeraj največ mlajših generacij. Vse bolj pa opažamo tudi zrelejše in starejše obiskovalce, še posebej na retrospektivah. Letos bosta tako v naši sredini Franco Nero in Enzo G. Castellari, ki sta sinonima za filme, ki so si jih nekoč ogledovali naši starši,« pravi Horvat. Dejstvo, da festival privablja tudi tuje obiskovalce, postaja vse bolj na mestu: »Obiskovalci prihajajo iz Hrvaške in Srbije. Predvsem iz Srbije je zanimanje za naš festival izjemno, saj nas imajo za najboljši žanrski festival na področju bivše Jugoslavije. Mogoče je malo manj Avstrijcev in Madžarov, ampak v prihodnje ciljamo tudi na te.«
V žanrskem filmu odkrili tržno nišo
Ali žanrska specifika torej predstavlja bolj oviro ali prednost za razvoj festivala, Horvat odgovarja, da prej slednjo. »V žanrskem filmu smo v bistvu odkrili tržno nišo. Čeprav smo sicer tudi sami ljubitelji le-tega in je bila odločitev, da se usmerimo v žanrskost povsem spontana, pa po devetih letih opažamo, da smo prvi festival na področju Balkana s tako ozko usmeritvijo.« Prav z ožjo programsko usmeritvijo in odmaknjenostjo idilične prleške pokrajine od prestolnice pa se pojavi dvom o obiskanosti festivala in odzivih, s čimer pa, kot pravi Horvat, Grossmann nima težav. »Odzivi nas vsako leto bolj presenetijo. Podpira nas strokovna javnost, kar tudi potrjujejo strokovnjaki, kot sta Slobodan Šijan in Goran Markovič ter mnogi drugi, s katerimi smo postali celo prijatelji. Čeprav je morda na začetku zaradi specifike festivala med domačimi Prleki bilo nekaj spogledovanja, pa so nas v teh devetih letih tudi oni zelo dobro sprejeli.«
Grossmannovo pionirstvo kot navdih pri ustvarjanju
Čeprav se organizatorji z usmeritvijo na sodobnejše žanre vse bolj približujejo filmskemu Parnasu, pa se pojavlja vprašanje, ali lahko med festivalom in izvirnim poslanstvom Karola Grossmana najdemo vzporednice. Horvat zatrjuje, da vsekakor: »Grossmann je bil velik aktivist, saj je v tem okolju prvi uporabil filmsko opremo in bil nasploh aktiven član v družbi. Bil je torej pionir. To njegovo poslanstvo nam je v navdih, saj smo se tudi sami kot pionirji začeli ukvarjati z žanrskim filmom in to bomo ohranjali ter razvijali tudi naprej.«
Dvojni užitek: film in vino
Da so organizatorji s festivalom vzpostavili simbiozo med filmsko umetnostjo in rujno kapljico, ni nobena skrivnost. Prelivanje vina, krvi in kurja polt obiskovalcev se morda zdijo stalnice festivala, vendar Horvat poudarja, da to ne drži povsem. »Stalnici sta samo žanrskost, ki je vsako leto tematsko usmerjena drugam, in vino.« Na vprašanje, v kakšnem odnosu sta fantastični film in Prlekija, pa Horvat dodaja: »Prlekija je najbolj znana po vinorodnem okolišu, tudi vsi naši gostje so navdušeni, ko vidijo to pokrajino. Prleki smo zmeraj bili ekstremna regija, v najboljšem smislu seveda, zato je bila nekakšna logična poteza, da združimo film in vino. Vsekakor gre za uspešno združitev in dvojni užitek.«
Maja Nemec
