Lectove figure, srca s sporočili, medenjaki in drugi medeni izdelki, odlikujejo mojstra Gregorja Celca, ki po dedku nadaljuje družinsko tradicijo medičarstva.
Široko nasmejan in dobrovoljen, lahko bi rekli, da je mož z medenim srcem, Gregor Celec nadaljuje s prastaro obrtjo, medičarstvom, s katerim so se začeli ukvarjati že stari Slovani v pradomovini za Karpati. Ker se zaveda redkosti te obrti, ji daje zasluženo mesto v sodobnem času in skrbi, da ne zamre in ne potone v pozabo.
Celcovo medičarstvo sega v leto 1937
Korenine obrti segajo v Ljutomer, kjer je bil Gregorjev dedek, Celec Štefan vajenec. Kot najstarejši otrok se je šel učit medičarstva k Škrajnarovim, kjer je leta 1937 naredil mojstrski izpit. Ker je bila družina Celec velika, so mu bratje in sestre pomagali izdelke s konji voziti na »proščenja« in jih prodajati. Pot ga je kasneje popeljala k soboški medičarki Antauer, ki je imela delavnico na Mojstrski ulici, kjer je delal nekaj let, dokler si ni zgradil hiše z delavnico na nasprotni strani ulice, kjer stoji še danes.
Kot najstarejši vnuk nadaljuje tradicijo
Po pouku v osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Ljutomeru, se je vedno rad ustavil pri dedku, ki ga je vsakič navdušil z novimi spretnostmi in mojstrovinami, ko ga je opazoval pri delu, pa se je nad medičarstvom navdušil tudi sam. V času, ko je obiskoval osnovno šolo dedek še ni imel naslednika in ga je kot najstarejšega vnuka vprašal ali želi izdelovati medenjake in lectove srčke – njegov odgovor je bil seveda pritrdilen. In tako se je nadaljevanje tradicije začelo.
Medičarstvo ga spremlja že 18 let
Ker se po osnovni šoli ni mogel izučiti za medičarja, saj takrat ta smer ni obstajala, se je izučil za slaščičarja. Vso svoje medičarsko znanje je pridobil pri dedku, saj so medičarske recepture skrivnost, ki se prenašajo iz roda v rod. Tako je po njegovi upokojitvi prevzel delo in letos mineva že 18 let odkar »medičari«. Tradicijo želi prenesti na naslednje rodove, predvsem zaradi tega, da bi se s tem nadaljevala tudi etnološka in kulturna dediščina.
Pomembna je predvsem mirna roka
Do 19. stoletja so pecivo izdelovali iz medenega testa iz ržene moke, ki so ga vtisnili v ročno izdelane modele in tako dobljene podobe pekli ali sušili. Kasneje so lesene modele začeli nadomeščati s pločevinastimi. Iz razvaljanega testa so izrezovali figurice, jih spekli, pobarvali in okrasili z barvno sladkorno zmesjo. Ko se je izdelek posušil, so na lect prilepili odtise glav, ogledalca in lističe z raznimi verzi, kar počno še danes. Do velikih sprememb v lectarski obrti je prišlo med obema vojnama, tako tehnološko kot tudi glede vrste in podobe izdelkov. Kljub spremembam pa je pri izdelavi še vedno potrebo imeti mirno roko, domišljija pa pride sproti med izdelavo, pove Gregor.
Medeno srce za vse zaljubljene
Še vedno so najbolj priljubljeni navadni oziroma klasični medenjaki in lectova srca, ki z ljubezenskimi verzi sporočajo ljubezen. Poleg klasičnih izdelkov pa ljudje radi posežejo tudi po raznih novitetah kot so medeni prijatelj in medeni kruh. Med tradicionalne izdelke pa se prikradejo tudi sezonski izdelki kot so adventni koledarji, violine, snežaki, avtomobili in čarovnice.
Najpristnejša sta prijazna beseda in osebni stik
Ker je osebni stik še najbolj pristen, se ljudje najraje ustavijo pri Gregorju na »štandu« na proščenjih ali sejmih, kjer lahko z njim tudi pokramljajo, veliko pa jih pride tudi v trgovinico v katero zadnja tri leta zahajajo tudi Francozi, saj je uvrščena v turistični vodnik po Sloveniji. Da bi ljudem svoje lectove izdelke še bolj približal, se je odločil za spletno trgovino. Tako »Edini pravi Celecovi medenjaki«, v koraku s časom, živijo naprej.
