Bernarda Roudi: Povojni čas je bil čas revščine

| v Kultura

V Spominskem domu Štefana Küzmiča v Puconcih je včeraj potekalo zanimivo predavanje o povojnem času v Prekmurju, ki ga je vodila Bernarda Roudi.

Razvojni center Občine Puconci je včeraj v Spominskem domu Štefana Küzmiča pripravil zanimivo predavanje Bernarde Roudi, "Kako smo živeli v Prekmurju po koncu druge svetovne vojne".

Podroben opis pobojev, prebegov in družbeno-političnega stanja v Pomurju po letu 1945 je bil le del vsebinsko pestrega predavanja, ki se ga je udeležilo lepo število obiskovalcev. “Marsikaj se je zgodilo in je bilo zapisano, marsikateri dogodek je odšel v pozabo, zato so tovrstna predavanja pomembna za prekmurskega človeka in njegovo zgodovino,” je uvodoma povedala predstavnica občine Puconci. Dobro uro dolgo predavanje je poleg zgodovinskih dejstev zajemalo še nekatere doslej neslišane zgodbe ljudi, ki so se spopadali s težkimi povojnimi ukrepi administrativnega socializma ter z novo oblastjo.

Ljudje so po besedah predavateljice živeli v strahu pred striktno roko pravice in sodno oblastjo, saj so v Pomurju in drugih delih države leta 1945 in 46 vrstili sodni procesi. Navzoči v Puconcih so prisluhnili zgodbam o odnosu države do cerkvenih ustanov, odvzemu premoženja premožnejšim kmetom in obrtnikom, usodi ljudi živečih ob meji s sosednjo Avstrijo in Madžarsko ter raznim sankcijam, katerim so v povojnem času podlegli številni, kot je arest ter prevzgoja v taboriščih. Nenazadnje je Roudijeva predstavila zgodbo o Püklavem Mihu, ki je s številnimi poboji nasprotnikov oblasti vzbujal strah in trepet v pokrajini ob Muri.

 

Komentarji

Profile picture for user čevapčič na ražnje Chevapcic Himself

.. saj zdaj je tudi čas revščine, glih telko, ka smo nej kak leta '29 .. šče dobro, ka je ekonomija napredovala pa ka si znamo zmišlavlate spraujte, ge mo pejnazi najšle .. no, kcuj naprintate jih nemremo, lejko pa napihujemo elektronski pejnazg .. :))

Vilina

Takšna predavanja nikakor niso odveč, saj opažam, da današnje mlade generacije veliko stvari ne vedo. Sicer sem tudi sama rojena tik po vojni, a se spomnim pripovedi starejših o tistih prvih letih, ki so res bila kar polna strahu in previdnosti med ljudmi. Tudi o Püklavem Mihi sem slišala, na žalost se je zgodba dotaknila moje ožje družine; dal je zapreti mojo teto, takrat komaj dvajsetletnico in jo posiljeval v zaporu na Prešernovi cesti. Samo zato, ker ga ni marala, ko se ji je ponujal. Potem je zaradi zapora in vsega, kar je tam prestala, ostala šibkega zdravja vse življenje in ga končala mnogo prezgodaj.
Mislim, da se to z današnjimi časi ne more kar povprek primerjati, imamo probleme in tudi revščino, a je slika vendarle drugačna.

I OWN YOUR MOM

skoraj žaljivo do ovih, ka so rejsan ZA GESTI NEJ MELI, čvap ... skoraj se mi ne da razlagati, ali ge san od babice čul telko teh zgodb, ka mi je bogme smejšno, kda ti, čvap, primerjaš revščino s ten, či nemaš (za) ipad. sick, no ... eno so družbene razlike, drujgo je pa rejvščina ...

Lokalno

Vse v Lokalno

Šport

Vse v Šport

Kronika

Vse v Kronika

Politika

Gospodarstvo

Slovenija

Scena

Svet

Vse v Svet

Kultura

Vse v Kultura

Forum

Vse teme

Malice

Vsi ponudniki

Mali oglasi

Vsi oglasi