Martin Strel: Ko pridem v vodo, sem za živali prijatelj

Kakšne so bile same priprave pred vašimi podvigi?



Sam sem s podvigi začel leta 1978. Če bi primerjal plavanje po reki Krki, ki sem jo prvič preplaval leta 1979, potem lahko povem, da sem se pripravil, organiziral dobro. Tudi marketinško, ekipa je bila dobra, spremljali so me s kajaki, kanuji. Ob reki so me spremljali z avtomobili, že takrat smo imeli televizijo in snemali ta podvig. Glavni sponzor je takrat bila Krka, posnetek plavanja pa se je predvajal tudi na televiziji. Skratka naredili smo lep dogodek iz tega, in želeli obenem ljudi spomniti na to, da je bila Krka nekoč čista, pitna. Se pa sama organizacija podviga spreminja glede na dolžino in kje se plava. Večje stvari zahtevajo več ljudi, druge in večje barke, povsem druga "mašinerija" bi lahko rekel.



Kaj pa sama fizična priprava?



Fizična priprava je vezana na to, v kakšnih vodah plavaš. Sam sem bil v mrzlih vodah, tako da je v tem primeru najboljše vaditi v mrzlih vodah, da se telo navadi. Sam sem treniral tudi skupaj s plavalci v bazenih, morjih. Veliko časa sem preživel tudi v jezerih, rekah. Je pa potrebno te lokacije menjavati, da ti ne postane preveč monotono in se naveličaš. Seveda pa se ta priprava poveča, gre na višji nivo, ko se odločiš delat posamezne projekte, kot so Donava in ostale. Sam vem, da se takrat za Amazonko ne bi odločil, ker vem, da je ne bi zmogel. Ko pa sem premagal Donavo, Mississippi, Jangce Kiang, se je nekako porodila ideja, želja, da bi morda poskusil tudi Amazonko. Ker že samo ime, beseda, samo po sebi zveni zastrašujoče, ni lahko sprejeti odločitev. Sprejeti odločitev, tako pri sebi, kot v krogu družine pa je verjetno tisto najtežje. Ko sem šel prvič ogledat Amazonko, da se malo seznanim, je bil občutek negativen. Vendar sem vztrajal, v mislih sem imel: "mogoče pa se le da".



Je bil pred podvigi, predvsem pri Amazonki, kjer preti ogromno število nevarnosti prisoten določen strah?



Jaz osebno svojo glavo, svoje misli v takih primerih usmerjam v neke prave tire. Ko pridem v vodo, sem za živali nekakšen prijatelj, jim predstavljam določeno zabavo. Imam občutek, da ko pridem noter, kot da bi se vse te živali pogovarjale: "Pustite tega, ta nam ni nevaren, dajte mu mir", in v tem stilu sem odplaval Amazonko. Kajti življenje tam, to ni za nas. Ne voda, živali, paraziti, bolezni, nič. Plemena, ki so tam že od začetka pa se s temi težavami ne ubadajo.



Kateri izmed podvigov se vam je najbolj vtisnil v spomin? Je bila to ravno Amazonka?



Ja Amazonka je imela največji pečat name. Vsak podvig ti pusti svoj pečat, od Donave, Mississippija, Parane, Jangce Kiang. V bistvu lahko rečem, da sta največji pečat pustili Amazonka in Mississippi. Mississipi predvsem zato, ker je bil to dogodek po 11. septembru in je bila to povsem drugačna Amerika. Dogodek je bil medijsko izpostavljen, sama ekipa je bila dobra, in pa nenazadnje sama bitka, ki sem jo bojeval z reko. Medtem ko Amazonka je bila bolj borba z vodo, predvsem zaradi teh strahotnih neurij, valov, odlomljenih dreves, ki so se znašla v vodi,  in pa seveda psihološki pritisk. Ne veš namreč kaj te čaka pod vodo, plavaš zelo obremenjen, ne moreš se sprostiti, kar sigurno ni prijetno. Tega v Mississippiju ni, razen v 600, 700 kilometrih pred koncem se začnejo manjše nevarnosti. Je pa zadjih 150 kilometrov eden izmed najbolj nevarnih delov na svetu, saj je veliko aligatorjev, kač. Sam sem bil dobro organiziran, tako, da sem imel pomoč vojske, ki je sproti preverjala stvari in mi poskušala omogočiti čim večjo varnost.



Kje ste se ubadali z največjimi težavami?



Težave so bile vsepovsod, vendar so me največje čakale ravno na Amazonki. Te težave so bile predvsem sonce, razni paraziti, utrujenost, izpuščaji, zastrupitve, tudi nekaj težav z ljudmi.



Ste bili kdaj tik pred tem, da odnehate in ne dokončate zastavljenega podviga?



Seveda so bili trenutki, ko bi najraje odnehal. Ne samo zaradi sebe, ampak veliko stvari se obrne proti tebi. Ljudje, voda, narava, skratka vse. Vendar preden grem od doma, vedno sprejmem odločitev, da ne glede na vse, kar se bo dogajalo, bom poskušal vztrajati in zadevo pripeljati do konca. Narod namreč ne oprošča, če imaš kakršne koli težave, tako, da moraš biti močan in dokazati, da lahko premagaš vse ovire.



Katera stvar vas je skozi ves ta čas vedno gnala naprej?



Predvsem ta odločitev v glavi, da moreš stvar izpeljati do konca. Kajti si v "soju žarometov", spremljajo te mediji, na miljone ljudi po vsem svetu, in enostavno ti mora uspeti. Novinarji so prihajali na barko, ki me je spremljala, vendar ponavadi sem dovolil, da so bili na krovu dva, trije novinarji, saj se drugače ustvarja prevelika gneča.



Bili ste v 143 državah, kje so najlepše ženske?



Najbolj agresivne, popadljive so v Braziliji. So lepe, ne najlepše, so pa najbolj agresivne, temperamentne. Drugače je lepih žensk po svetu ogromno. Mogoče bi se dalo izpostaviti tudi Azijke, vendar tiste v nižjih predelih Azije. Tudi v južni Ameriki se najde veliko lepih deklet, kot tudi drugod po svetu, kot sem že omenil. Vendar so te Azijke, ki sem jih omenil najbolj takšne eksotične, drugačna barva, koža, imajo nekaj drugačnega v sebi, kar privlači moškega.



Kako je prišlo do snemanja dokumentarca, filma o vas? Od kje pobuda?



Že po Mississippiju, Donavi, so prišli namigi iz Amerike, Britanije, da bi posneli razne podvige z mano. Ponudb je bilo veliko, tako, da se nismo mogli kar takoj odločiti. Potem pa je tale John kar vztrajal, je mlad, zagnan in smo se tako odločili zanj. Predvsem je to idejo zagrabil moj sin Borut in peljal zadevo naprej. On se je potem povezal z ekipo, pripravil vse skupaj in snemanje se je tako lahko začelo.



Za konec, kaj menite o tem, da nekateri pravijo, da to kar delate ni šport?



To je povsem stvar okusa. Jaz sem dosegel, kar sem dosegel. Se pravi plavam, plavanje je šport. Sedaj pa je povsem odvisno od posameznika, kako si le-ta to predstavlja. Sam sem bil tudi nominiran za športnika sveta v Monte Carlu, kjer sem bil ob boku najboljšim športnikom na svetu. Do takšne nominacije ne prideš kar tako. Mene osebno pa to, kar se govori, ne moti nič. Važno mi je le, da se ljudje pogovarjajo o tem, o meni. Film se bo predvajal po vsem svetu, kupila ga je tudi največja televizija na svetu Discovery Channel. Knjige o meni se pišejo v mnogih jezikih. Vse to je zame. Mene ne moti če govorijo, da je šport, ni šport. Glavno, da se piše, snemajo filmi, da nastopam po svetu in to je to.