Amadej Maroša zadovoljen s prvimi meseci na Cipru: Cilj v novi sezoni je, da nekaj osvojimo

Nogometaši Mure so v tem tednu pričeli priprave na novo sezono, Amadej Maroša, ki se je pozimi pridružil ciprskemu AEL-u, pa bo prve klubske treninge opravil v začetku julija.

Bivši nogometaš Mure se je po zimski selitvi na Ciper dobro vključil v novo sredino, tudi med nekoliko daljšim tekmovalnim premorom, ki ga preživlja v domačem okolju, pa ne sedi križem rok.

Osebni trener Niko Tompa, s katerim sodelujeta že nekaj let, z razgibanimi treningi skrbi, da se bo osemindvajsetletnik na sredozemski otok vrnil dobro pripravljen. 

Napadalec si je pred enim od individualnih treningov vzel čas tudi za bralce Sobotainfo in odgovoril na nekaj naših vprašanj.

Zadovoljen s prvimi meseci na Cipru

»Pred prestopom sem se pozanimal o Cipru, vendar si nisem mislil, da bo tako lepo. Glede življenja in ljudi sem zelo zadovoljen. Res pa je, da še nisem doživel ciprske vročine, pravijo, da je poleti izjemno vroče. To me še čaka,« uvodoma pove član AEL.

Mlada družina se je v obmorskem Limassolu, turističnem središču Cipra, dobro znašla. Pogoji za življenje so odlični, priznava Amadej, čeprav dodaja, so višji tudi stroški. Cena kave se približa petim evrom.

Tudi AEL se glede sestave moštva ne razlikuje kaj prida pretirano od ostalih ciprskih klubov. Veliko je namreč tujcev, spomladi so za AEL med drugimi igrali Srbi Slobodan Medojević, Stefan Šćepović in Andrija Majdevac ter Makedonca Davor Zdravkovski in Kire Ristevski:

»Z njimi se največ družimo, tudi sicer pa komunikacija ni težava. Na Cipru vsi govorijo angleško, zato s prilagajanjem na novo državo ni bilo nikakršnih težav.«

V prvenstvu šestkrat meril v polno

Za Marošo je uspešna sezona, dobre predstave v dresu Mure je ponovil tudi po selitvi na Ciper. Ker v tamkajšnjem prvenstvu ne poznajo zimskega premora, časa za prilagajanje ni imel, hitro pa je dočakal priložnost na uradnih tekmah.

Strelskega prvenca se je razveselil na četrti tekmi, v polno je meril v mestnem obračunu z Arisom, ciprski del sezone pa je sklenil s skupno šestimi zadetki. S svojimi igrami je zadovoljen:

»Spomladi sem igral na položaju 'desetke', na t.i. 'polšpici', za napadalcem, saj smo igrali takšen sistem. Hitro sem privadil na to vlogo, nisem pa igral v napadu, kot sem bil vajen v zadnjih letih. 

To je bila ena od sprememb, sem pa redno igral, zato sem zadovoljen z minutažo. Hitro sem se privadil, cilj v novi sezoni pa je, da nekaj osvojimo.«

AEL je prvenstvo sklenil na drugem mestu skupine za obstanek, v novi sezoni pa so cilji precej višji. Grka Savvasa Pantelidisa je nasledil Portugalec Silas, pred leti nekdanji igralec kluba, sicer pa tudi bivši strateg Sportinga.

Ligi z veliko tujci je kakovostna

»Tujih nogometašev je ogromno, v vsakem klubu jih je dvajset, morda še več. Liga je tudi zato izjemno močna, vsaj iz mojega videnja, česar se tega pred prestopom nisem zavedal. Vsaka ekipa lahko premaga vsakogar. 

Veliko je kakovostnih nogometašev, tudi takšnih, ki so igrali v najmočnejših evropskih ligah, kot starejši pa so prestopili na Ciper. Takšne nogometaše najdemo v vseh ekipah, zato si je težko izboriti prostor na igrišču,« meni napadalec.

Prekmurec se sicer veseli nove sezone, saj bo AEL zaigral na povsem novem stadionu. Tudi sicer so tribune na tekmah ciprske lige dobro zapolnjene, pravi Amadej.

AEL, ki je šestkrat osvojil ciprsko prvenstvo, nazadnje pred desetletjem, spada med najbolj tradicionalne klube v državi, kar posledično premore tudi veliko navijaško bazo:

»Na zadnjem treningu pred mestnim derbijem nas je spodbujalo 800 navijačev, člani ultras skupin pa spomladi zaradi personalizacije vstopnic protestno niso bilo na tekmah.

Tekme so sicer dobro obiskane, dvoboji v boju za prvaka so bili razprodani nekaj dni vnaprej. Glede na število prebivalcev Cipra na tekme hodi izjemno veliko gledalcev, stadioni so polni, Ciprčani živijo za nogomet.«

Za prevlado v mestu z Apollonom in Arisom

»V Limassolu pol mesta navija za AEL in pol za Apollon, Aris pa praktično nima navijaške publike. Gre za manjši klub, ki pa je z ruskimi lastniki sestavil močno ekipo in se prebil v evropska tekmovanja. 

Apollon je bil letos prvak, tekme z njimi pa so veliki mestni derbi. Gre za veliko rivalstvo med kluboma,« Maroša razlaga o razmerjih med trojico mestnih klubov. 

Letos je bil kot osmi najskromnejši prav AEL, ki je zadnjo lovoriko osvojil pred tremi leti, ko je slavil v pokalnem tekmovanju. 

V zadnjih sezonah je nekoliko uspešnejši mestni rival in aktualni državni prvak Apollon, član katerega je bil v minuli sezoni tudi Primorec Luka Štor. 

Kako pa je glede rivalstva med kluboma v vsakdanjem življenju mesta z okrog 240 tisoč prebivalci? Amadej v odgovoru na to vprašanje razkriva zanimivo anekdoto:

»Z navijači Apollona nisem imel težav, tudi s tistimi ne, ki vedo, da igram za AEL. Sem pa izvedel, da je zaposleni v Apollonu lastnik kavarne, ki je najbližje stanovanju in kjer pogosto popijem kavo. 

Sčasoma sva prišla tudi na nogometne teme, vendar nikoli ni bilo težav. Ljudje na Cipru so zares izjemno prijazni.«

Pozimi dočakal pravo ponudbo

Mura gre tudi to poletje skozi večje kadrovske spremembe, nekaj pa jih je prinesla že minula zima. Tedaj se je od Fazanerije poslovil tudi Ante Šimundža, a to ni vplivalo na odločitev našega sogovornika.

»Že prej sem imel željo, da se preizkusim v tujini. Priložnosti so bile, nikoli pa ni bilo tako, da bi bili prav vsi zadovoljni, tudi z Muro sem imel sklenjeno pogodbo.

Ne vem, če je bil za to zaslužen prav zadetek na tekmi s Tottenhamom, saj sem imel ponudbe že prej, v vsakem prestopnem roku, vendar do zime ni prišlo do prestopa,« na vprašanje, če je bil za selitev zaslužen tudi gol v mreži Londončanov, odgovarja junak novembrske zmage.

Prav Maroša je globoko v sodniškem dodatku zadel za odmevno slavje črno-belih in prve točke Mure v skupinskem delu evropskih tekmovanj, v katerega so se Sobočani prebili prvič v zgodovini kluba.

Za člansko ekipo Mure zaigral že kot mladinec

Le redki se spominjajo, da je Maroša v članski ekipi Mure debitiral še kot mladinec, v sezoni 2012/13 je zaigral na dveh tekmah. Sedemnajstega marca 2013 je v prvoligaški konkurenci debitiral na domači tekmi z Aluminijem.

Zgolj nekaj tednov zatem se je Fazanerija vnovič poslovila od prvoligaškega nogometa, Maroša pa se je po neslavnem koncu Mure 05 pridružil Beltincem:

»Odločil sem se, da bom šel postopoma, saj je bila tedaj tudi tretja liga izjemno močna. Imel sem veliko ponudb, tudi iz višjih lig, vendar sem se odločil, da se najprej preizkusim v tretji ligi. 

Bil sem mlad, star sem bil 18 let, želel sem redno igrati, ne pa sedeti na klopi. Tretja liga je bila pravšnja za preskok iz mladinskega v članski nogomet, s to izkušnjo pa sem pridobil veliko. 

Če bi takrat izbral prvoligaške ponudbe, pa bi nato tam zgolj treniral, danes morda niti ne bi več igral nogometa. Težko je povedati, kaj je boljše, že tedaj sem si želel prve lige, vendar sem hotel tudi redno igrati.«

Od tretje lige do evropske jeseni

Beltinčanom je v sezoni 2015/16 pomagal do prvega mesta v 3. SNL vzhod, nato pa se je, čeprav ga je v svoje vrste vabila tudi lendavska Nafta, odločil za vrnitev v Fazanerijo.

»Zavedal sem se, da bodo v Murski Soboti sestavili dobro ekipo in bom lahko napredoval. V Muri sem bil od tretje lige pa do naslova pokalnega in državnega prvaka in skupinskega dela konferenčne lige,« se spominja. 

Pot od tretje lige pa do evropske jeseni sta ob napadalcu iz Melincev prehodila zgolj Alen Kozar in Klemen Pucko, vsi ostali so se Muri pridružili kasneje.

Kot pravi, je ponosen na vse, kar je dosegel z ekipo, ključ do uspehov pa vidi predvsem v izjemni povezanosti celotnega moštva:

»Teh občutkov se ne da opisati. Vsi smo sanjali o tem, da bi bili prvaki, verjetno pa v času, ko smo igrali v drugi ligi, nihče ni prav verjel temu, da bomo v dveh ali treh letih državni prvaki. 

Dolgo smo bili skupaj, bili smo dobra ekipa, jedro le-te se je ustvarilo že v drugi ligi, nato smo vsako leto dodajali dva, tri igralce. Nismo bili zgolj soigralci, ampak tudi prijatelji, to je velika razlika, če hočeš nekaj doseči.«

Vesel, da Fazanerija dobiva novo zelenico

»Najlepši trenutek? Težko je izbrati zgolj enega, rad se spominjam gola, ko smo se v nabito polni Fazaneriji prvič prebili v evropska tekmovanja. 

Veliko je bilo lepih trenutkov, na srečo sem dal veliko odločilnih zadetkov, recimo v pokalnem finalu, pa na tekmi z Domžalami, ko smo si zagotovili nov nastop v evropskih tekmovanjih, bili smo prvaki. 

Precej je bilo golov, ki mi pomenijo veliko. Spominov je veliko, zadetek na tekmi s Tottenhamom pa morda izstopa zaradi nasprotnika,« odgovarja na to, kateri zadetek v črno-belem mu pomeni največ.

Prav posebno mesto v spominu ima tudi nastop v skupinskem delu UEFA Evropske konferenčne lige, ki je bil tako za igralce kot klub nekaj novega. Obžaluje zgolj dejstvo, da se jesenske tekme niso igrale v Fazaneriji.

Se pa zato veseli, da bo soboško igrišče to poletje dobilo povsem novo podobo. Priznava, da so si s soigralci tega želeli že nekaj let:

»Na to smo upali že v časih, ko smo igrali v tretji ligi. Travnata površina ni bila slaba, daleč od tega, vendar smo ponavadi na gostovanjih igrali še na boljšem igrišču, zato smo tudi v Fazaneriji sanjali o vrhunskem 'tepihu'.«

Majica za podpis pogodbe?

Spremljevalci slovenskega nogometa so si ga ob sklenitvi zadnjega dogovora z Muro, nato pa še z AEL-om, privoščili z zapisi na spletnih omrežjih, da za priložnostno fotografijo obleče svečano majico za podpis pogodbe.

»To majico sem ob podpisu pogodbe z AEL-om oblekel zanalašč. Prijatelj me je pred odhodom zafrkaval, naj jo oblečem, zato sem jo vzel na Ciper. 

To sem storil namenoma, se pa spomnim, da sem še isti dan dan po potrditvi prestopa dobil precej sporočil s to objavo,« spletnim šaljivcem sporoča napadalec kluba iz Limassola.

Maroša si želi, da bi zadetke dosegal tudi v prihodnji sezoni, zato smo ga ob koncu pogovora povprašali še o tem, v kateri soboški gol je raje zabijal v času, ko je igral še za Muro?

Odgovor je bil jasen, na gol proti južni tribuni, saj je bila vedno polna, že v tretji ligi, kar je predstavljalo dodatno spodbudo.