Sobotainfo podkast #24: Iz Beltincev na Evrovizijo oziroma kako so Prekmurci Evo Marijo vzeli »za svojo«

Eva Marija Puc se je rodila in odraščala v Luksemburgu, zadnja tri leta pa živi v Londonu. Čeprav je njeno življenje razpeto med več držav, kultur in jezikov, pomemben del njene identitete ostaja povezan s Slovenijo in predvsem s Prekmurjem.

Njena mama prihaja iz Beltincev, kjer je Eva Marija že od otroštva preživljala praznike in počitnice. Prekmurje opisuje kot sidro svoje družine, kamor se sorodniki vračajo iz različnih koncev Evrope.

»V Luksemburgu sem Slovenka, v Sloveniji pa Luksemburžanka,« je povedala v Sobotainfo podkastu.

Prekmurje je postalo družinsko sidro

Kot je pojasnila, se ne želi odločati le za eno državo. Luksemburg je prostor njenega odraščanja, prijateljev in izobraževanja, Slovenija pa predstavlja njene korenine, družino in materni jezik.

»Različne strani mene so iz različnih držav. Moji prijatelji in šolanje so povezani z Luksemburgom, moje korenine, družina in materni jezik pa s Slovenijo,« je dejala.

Posebno mesto imajo Beltinci in Prekmurje. Spominja se obiskov folklornega festivala, božičev pri babici in dedku, velikonočnih praznikov ter rojstnih dni, ki jih je praviloma praznovala v Prekmurju.

»Mami pravi, da je Prekmurje naše sidro. Sorodniki živijo po vsej Evropi, a za praznike imamo kraj, kjer se srečamo. To je večinoma Prekmurje.«

Tudi v Luksemburgu naj bi njihova družina ohranjala prekmursko odprtost: »Mi smo kot prekmurska hiša v Luksemburgu. Vedno imamo ljudi na obisku in vedno je veliko hrane.«

Govori več jezikov, blizu ji je tudi prekmurščina

Življenje v večkulturnem Luksemburgu jo je že zgodaj obdalo z različnimi jeziki. Govori slovenščino, angleščino, francoščino, luksemburščino in nemščino, sporazumeva pa se tudi v hrvaščini.

Doma so starši z otroki govorili slovensko. Slovenščino se je učila tudi v evropski šoli, kjer je bila za slovenske učence obvezen predmet.

V katerem jeziku razmišlja, je po njenih besedah odvisno od okolja in teme. Ob družini ter slovenskih prijateljih razmišlja v slovenščini, med bivanjem v Londonu pa največ uporablja angleščino.

Razume in govori tudi prekmursko narečje, zlasti v pogovorih z babico, dedkom in prijatelji.

»Ko sem bila mlajša, mi je veliko pomenilo, da znam narečje in da se lahko na ta način približam človeku.«

»Glasba je moja prva ljubezen«

Eva Marija Puc se predstavlja kot pevka, kantavtorica in violinistka. Ob violini igra še kitaro, klavir in bas kitaro.

Da želi življenje posvetiti glasbi, je po svojih besedah vedela že pri treh letih. Starši so jo pri tem podpirali, sama pa verjame, da je mogoče velike sanje uresničiti z vztrajnostjo in delom.

»Glasba je moja prva in največja ljubezen. Vem, da jo bom imela pri sebi, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.«

Navdušenje nad violino je v njej prebudil evrovizijski zmagovalec Alexander Rybak, ki ga je kot majhna deklica videla peti in igrati violino. Nastop je spremljala pri babici in dedku v Prekmurju. Prav takrat si je zaželela, da bi nekoč tudi sama pela in hkrati igrala violino.

Svojo glasbo danes opisuje kot pop z vplivi ljudske in etno glasbe. Med vplivi omenja tudi glasbo, ki jo je poslušala med obiski Prekmurja, med drugim skladbe Vlada Kreslina in Beltinške bande.

Na Evrovizijo s pesmijo Mother Nature

Na luksemburški izbor za Evrovizijo se je prijavila sama. K odločitvi so jo spodbujali prijatelji, znanci in celo duhovnik, ki je bil velik ljubitelj Evrovizije.

Najprej se je udeležila tabora za pisanje pesmi, na katerem je nastala skladba Mother Nature. Čeprav je v tistem obdobju napisala več skladb, je na izbor prijavila le to.

»Rekla sem si, da ne pišem za Evrovizijo, ampak zase. Ko je nastala Mother Nature, sem vedela, da je to moja pesem.«

Po zmagi na nacionalnem izboru je bila tako presenečena, da nekaj časa ni mogla premikati oziroma čutiti rok.

»Bila sem v takšnem šoku, da sem dobila krč v rokah. Ko sem morala še enkrat zapeti pesem, jih skoraj nisem mogla premikati.«

Zmage in dejstva, da bo nastopila na Evroviziji, se je povsem zavedela šele več mesecev pozneje.

Več mesecev vaj, intervjujev in potovanj

Priprave na Evrovizijo so trajale od januarja do maja. Vključevale so sestanke o podobi nastopa, koreografiji, oblačilih in vizualni podobi ter številne vaje. Ker je bil oder v luksemburški dvorani premajhen, so vadili tudi na prostoru, kjer je običajno stalo občinstvo.

Sledili so intervjuji, dogodki, obiski veleposlaništev in nastopi na evrovizijskih prireditvah v več evropskih državah.

»V petih mesecih sem se naučila stvari, ki se jih nekateri glasbeniki učijo deset let.«

Izkušnja ji je prinesla predvsem disciplino. Naučila se je postavljati prioritete, skrbeti za počitek in sprejeti, da se zaradi glasbenih obveznosti ne more udeležiti vsakega druženja.

»Ni dovolj, da samo stopiš na oder in poješ. Moraš biti naspan za intervjuje, snemanja, vaje in vse, kar pride zraven.«

Pred nastopom jokala, na odru pa je stres izginil

Največ nervoze je občutila pred nastopom za strokovne žirije. V zaodrje je prišla že zjutraj, nastop pa jo je čakal šele zvečer. Čakanje, vaje in pritisk so povzročili, da je postala zelo čustvena.

»Jedla sem ribo in jokala. Tisti dan je vsak komentar lahko pomenil, da sem se pomirila ali pa še bolj vznemirila.«

Del ekipe jo je nato pomiril z novico, da naj bi nekdanja evrovizijska zmagovalka Jamala pohvalila njen nastop. Pred odhodom na oder si je vzela čas za počitek. Ko je zapela prvo noto, je stres izginil.

»Ko sem stopila na oder in zapela prvo noto, sem bila v redu. Takrat sem se vprašala, zakaj sem prej sploh jokala.«

Poseben izziv je predstavljalo nastopanje pred polno dvorano z okoli 18 tisoč obiskovalci. Poleg petja se je morala naučiti tudi dela s kamerami.

»Kamera mora postati tvoja najboljša prijateljica. Gledalci opazijo vsak pogled in vsak detajl.«

Uvrstitve ne želi povezovati z lastno vrednostjo

Čeprav se ji ni uspelo uvrstiti v finale, nastopa ne dojema kot neuspeha. Poudarila je, da na končni rezultat vplivajo številni dejavniki, na katere izvajalec nima vpliva. Pomembneje se ji zdi, da je bila dobro pripravljena in zadovoljna z nastopom.

»Moja zmaga je bila, da sem bila pripravljena vokalno, fizično in mentalno ter da sem uživala v svoji pesmi.«

Evrovizijo vidi kot začetek svoje glasbene poti, ne pa kot njen vrhunec.

»Ljudje mi pravijo, da jim je žal, ker nisem prišla v finale. Ampak zakaj? Imela sem se odlično in izkušnja mi je prinesla ogromno.«

Ponovnega nastopa na Evroviziji trenutno ne načrtuje. Morda bi o njem razmišljala čez desetletje, saj želi prej izpeljati druge glasbene projekte.

Družbena omrežja so priložnost in past

V pogovoru je opozorila tudi na pritisk družbenih omrežij. Mladi glasbeniki morajo danes poleg ustvarjanja glasbe skoraj vsak dan objavljati vsebine, odgovarjati na komentarje in spremljati delovanje algoritmov.

Družbena omrežja omogočajo brezplačno promocijo in stik z ljudmi po svetu, vendar lahko hitro vplivajo na samozavest.

»Ne smeš svoje vrednosti povezovati s številom ogledov in všečkov. Ko nekaj objavim, moram telefon odložiti in se s številkami ne obremenjevati.«

Ob tem je spomnila, da objave na družbenih omrežjih ne kažejo celotne resničnosti. Po Evroviziji je tudi sama doživela bolj tiho in žalostno obdobje, čeprav je njen profil navzven kazal podobo nenehno srečne osebe.

»Lahko priznam, da sem utrujena ali žalostna, in sem hkrati še vedno hvaležna. Oboje lahko obstaja istočasno.«

Pomurci so jo sprejeli kot svojo predstavnico

Posebej jo je ganilo, da so jo slovenski in pomurski mediji ter občinstvo opisovali kot svojo predstavnico.

»Veliko mi pomeni, da so rekli: Naša Eva. Nisem vedela, kako bodo sprejeli, da Slovenka predstavlja Luksemburg.«

Čeprav je njen oče iz Ljubljane, se zaradi mamine družine in pogostih obiskov čuti posebej povezano s Prekmurjem.

»Tukaj sem ista punca, ki prihaja vsako leto. Razlika je le, da me zdaj kdaj kdo ustavi in prosi za fotografijo.«

V načrtu EP in evropska turneja

V prihodnjem letu želi izdati najmanj en EP in pripraviti manjšo evropsko turnejo. V daljši prihodnosti si želi nastopati tudi v Združenih državah Amerike ter glasbo predstaviti občinstvu zunaj Evrope.

Njen največji cilj je, da bi lahko nekoč v celoti živela od svoje glasbe. Mladim ustvarjalcem svetuje, naj ostanejo zvesti svojim vrednotam, poslušajo intuicijo in ne pozabijo, zakaj so začeli ustvarjati.

»Ne ustvarjaš zaradi ogledov. Ustvarjaš zato, ker te glasba duševno napolni.«

Opozorila jih je tudi, naj se ne bojijo reči ne ponudbam in ljudem, ob katerih začutijo, da nekaj ni prav.

»Imej velike sanje, ampak tudi delaj zanje. Ne samo sedeti in sanjati. Vstani, pojdi igrat, vadi in promoviraj svojo glasbo.«

Ljudje naj bi si jo po koncu glasbene poti zapomnili predvsem po občutku miru in sprejetosti.

»Želim, da moja glasba ljudem ponudi mir in počitek. Da ob njej čutijo, da jih nihče ne obsoja.«