Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada je prva mednarodna pogodba, ki se osredotoča izključno na varstvo kulturnih dobrin v oboroženih spopadih.
Na vhodni portal gradu Grad na Goričkem, ki velja za največjo graščino v Sloveniji, so nedavno namestili tako imenovani haaški ščit. Grad sicer postopno obnavljajo.
Javni zavod Krajinski park Goričko, ki upravlja z njim, načrtuje, da bi leta 2023 pridobili sredstva ministrstva za kulturo za obnovo severnega trakta in tam uredili središče za Naturo 2000.
Kaj pomeni haaški ščit?
Na novopostavljeni tabli s haaškim ščitom oziroma znakom Konvencije o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada so tudi osnovni podatki o gradu in QR koda, ki vodi do opisa Gradu v Registru kulturne dediščine in fotografskega gradiva.
Haaški znak sicer označuje kulturne spomenike, ki so v skladu z omenjeno konvencijo v primeru vojne zaščiteni pred napadi.
Baročno predelani grad Grad iz 13. stoletja velja za največjega v Sloveniji in naj bi imel 365 sob. Zaradi lege na pobočju ima do pet nadstropij, izstopa zvonik kapele iz leta 1751. Grad je sicer sezidal viteški red templarjev.
Spomnimo ...
Leta 1945 so ga med zaključnimi boji med drugo svetovno vojno opustošili in izropali. Po 2. svetovni vojni je bila v njem nastanjena sovjetska vojska, nato pa so stavbo nacionalizirali.
Nekaj časa so bili v gradu upravni prostori (krajevni urad, policija, občina, kmetijska zadruga, predvojaška vzgoja), v njem pa se je naselilo tudi nekaj prebivalcev.
Danes ima v Gradu sedež Javni zavod Krajinski park Goričko, ki tudi upravlja s kompleksom. Po besedah direktorice zavoda Stanislave Dešnik s svojim delovanjem v gradu povezujejo kulturo in naravo.
»Mnogi obiskovalci gradu so presenečeni, ker jih namesto starega pohištva in oljnih slik vladarjev pričakajo slike narave in življenja po Goričkem,« je povedala.
Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada je prva mednarodna pogodba, ki se osredotoča izključno na varstvo kulturnih dobrin v oboroženih spopadih.
Podpisali so jo 14. maja 1954 v Haagu, veljati pa je začela 7. avgusta 1956. Sprejeta je bila sprejeta v luči hudega uničenja kulturne dediščine, ki je nastalo med drugo svetovno vojno.
