Pomembno sakralno in urbanistično središče.
Soboška župna, danes stolna cerkev svetega Nikolaja že stoletja zaznamuje versko, kulturno in prostorsko identiteto Murske Sobote.
Njena lega in vloga v mestnem prostoru sta že v srednjem veku pomembno vplivali na urbanistično rast naselja, skupaj s pozicijo grajskega kompleksa na nasprotnem koncu mesta.
Kot v svojem delu piše Janez Balažic, gre za enega ključnih označevalcev urbanega razvoja »soboškega« ozemlja.
Cerkev se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1297 kot župna cerkev, posvečena svetemu Nikolaju, čeprav je bila njena prisotnost domnevno že starejša – naj bi stala že leta 1071, ko je bila še pod salzburško jurisdikcijo, torej pred vključitvijo v ogrsko cerkveno upravo (1094). Leta 1331 je v cerkvi rezidiral arhidiakon de Beelmura, kar dodatno potrjuje njeno pomembno vlogo v cerkveni strukturi.
Zgodovinsko istovetnost cerkve izpričuje tudi zapis iz leta 1394, ki potrjuje povezanost cerkve z razvojem naselja v njeni neposredni bližini.
Arhitekturni razvoj skozi stoletja
Zgodnje jedro cerkve je bilo poznoromansko, s kornim zvonikom, zgrajenim ob koncu 13. stoletja. V drugi polovici 14. stoletja so ga prezidali v tristrano sklenjen, rebrasto obokan prezbiterij, ki je bil poslikan z dvema plastema fresk.
Starejša plast naj bi nastala že pred sredino 14. stoletja, mlajša, datirana okrog leta 1370, pa je delo neznanega slikarja iz tako imenovane gemerske šole, katere vpliv izhaja s slovaškega prostora.
Pozneje, ob koncu 18. stoletja, je prezbiterij dobil novo slikarsko podobo, ki jo je zasnoval graški umetnik Matthias Schiffer. V okviru prenove leta 2003 je bil prezbiterij dodatno obogaten z vitraži Franca Mesariča, ki v cerkveni prostor vnesejo sodoben, a svetlobno usklajen umetniški izraz.
Velika prenova po načrtih arhitekta Lászlója Takátsa
Med najpomembnejše arhitekturne posege v zgodovini cerkve sodi temeljita prenova v letih 1910–1912, ki jo je zasnoval László Takáts oziroma Ladislava Takača (1880–1916), doma iz Murske Sobote. Njegovo delo velja za vrhunec arhitekturnega ustvarjanja na tem območju pred prvo svetovno vojno.
Kot poroča Franc Obal, si je Takáts cerkev zamislil kot triladijsko baziliko s prečno ladjo in kupolo nad križiščem.
Ohranil je gotski prezbiterij, ob njem pa zasnoval popolnoma novo prostorsko ureditev z uporabo neoromanskega sloga in napredne železobetonske konstrukcije.
Posebnost cerkve so tudi secesijski detajli, denimo simbolične čebele in stilizirani cvetovi vrtnice na vogalnih zidovih in strešnem vencu, ki po Takátsovi interpretaciji ponazarjajo pridnost, varčnost in blagostanje.
Med pomembne elemente notranje opreme sodijo:
- Prižnica iz leta 1913, delo Jánosa Schmidta,
- reliefe na njej je ustvaril kipar Lajos Mátrai,
- stranska oltarja sta bila dodana leto pozneje.
Tudi fasadna kompozicija nosi izrazit simbolni pomen: piramidalno stopnjevana zahodna fasada se vzpenja v mogočen, 60 metrov visok zvonik, ki skupaj z glavno fasado z nišami in Szápáryjevim grbom deluje kot vizualni vrhunec cerkvene arhitekture.
Umetnost in oprema
V notranjosti so pomembni številni umetniški poudarki:
- osrednja oltarna slika svetega Nikolaja, delo Matthiassa Schifferja iz 1797,
- vitraži priznanih slovenskih umetnikov, Kregarja in Bizovičarja,
- grobnica soboškega grofa (na južni strani) ter
- oratorij rakičanskega grofa s krstilnico in zakristijo (na severni strani).
Življenje arhitekta Takátsa
Takáts, rojen leta 1880 v Murski Soboti, je po študiju na Tehnični fakulteti in likovni akademiji v Budimpešti sprva deloval kot asistent na fakulteti, nato pa z arhitektom Zoltánom Tornallyayem odprl zasebni atelje. Leta 1909 je postal celo vodja gradnje madžarskega parlamenta.
Poleg projektov v Budimpešti je ustvarjal tudi v domačem Pomurju – predvsem v Murski Soboti, kjer je oblikoval številne zgradbe na Slovenski ulici. Njegov arhitekturni slog se je razvijal od secesije do geometričnega funkcionalizma.
Njegovo življenje se je končalo tragično, med prvo svetovno vojno je kot nadporočnik padel na fronti v Galiciji leta 1916, pokopan je v Budimpešti.
V virih se njegovo ime pojavlja tudi kot Laslo Takats ali Takač.
Zapuščina
Cerkev svetega Nikolaja ni le osrednji sakralni objekt Murske Sobote, temveč tudi simbol kontinuitete prostora, umetnosti in arhitekture.
Njena večplastna zgodovina, povezana z razvojem mesta in pomembnimi osebnostmi, kot sta Takáts in Schiffer, ostaja ena ključnih zgodb soboške kulturne dediščine.
